Temo v votlini le sem in tja prekine majhen blisk. Slišati je večglasno smrčanje. Potem tih stok.

»Mami?«

Smrčanje v hipu poneha.

»Da, Dragec?«

»A spiš?«

»Nič več, srček. Kar povej,« je zmajevka odprla vse pare svojih lesketajočih se zelenih oči.

»Žejen … A bi lahko …«

»Seveda, seveda,« je mami prekinila sinka. »Takoj bom skuhala vroč čaj.«

V votlini se je prižgal ogenj in kmalu je zabrbotalo. Zadišalo je po koprivah in popru.

»Oh, kako je prijalo,« si je malo kasneje oddahnil Dragec. »Hvala, mami.«

»Je že v redu, sinko. Zdaj pa hitro spat. Jutri je pomemben dan.«

V votlini se je spet vse umirilo in ponovno jo je napolnilo blago smrčanje.

A le za kratek čas.

»Maaami!« je spet zajavkalo.

»Si še vedno žejen, Dragec?« je zaskrbljeno vprašala zmajevka.

»Še vedno, ampak prej me je praskalo po drugem grlu,« je rekel Dragec.

»No, bom pa skuhala še en kotel koprivinega čajčka,« je zmajevka potrpežljivo še enkrat zanetila pod posodo. »Pravzaprav dva, da bo še za tretjo glavo, če se slučajno zbudi.«

»Oprosti, mami,« se je zmajček stisnil k mamici. »Ne spomnim se, da bi že kdaj tako slabo spal.«

»Saj pravim, sine, velik dan te čaka. Sprejem v šolo za zmaje ni kar tako.«

»Moram res iti?« je vprašal Dragec. »Meni se zdi, da sem še premajhen. Morda bom najmanjši v šoli!«

»O tem sva se že pogovarjala,« ga je objela mama. »Vedno se bo našel večji in strašnejši od tebe, a v šolo ne greš zaradi drugih. Ti se boš naučil letanja med gorskimi brezni, strašenja vitezov in bruhanja ognja v višino, dolžino in širino …«

»In če bom tam lačen?« je še kar skrbelo malčka.

»Šolska jedilnica velja za eno najboljših na svetu. Princeskini krofi so jim prinesli že več nagrad!«

»Torej bo vse v redu, mami?«

»Zagotovo, Dragec. Boš zdaj lahko zaspal?«

»Emmm … Še nekaj je, mami,« je v zadregi zašepetal mali zmaj.

»Oh, bi še en kotel koprivinega čajčka?«

»Ne … Zdaj moram lulat …«

Tako sta zmajček in njegova mama pozno v noč bedela, kinkala, se spet zbujala in tako naprej, dokler ju ni proti jutru končno zmanjkalo. Utonila sta v tako globok spanec, da ju zjutraj niso prebudili niti trije petelini skupaj.

Ko so sončni žarki vdrli v votlino in Dragca požgečkali po repu, je takoj vedel, da je nekaj narobe.

»Mami, mami,« je triglasno zatulil. »Predolgo sva spala. Pouk se je že začel!«

Ko se je zmajevka godrnjaje kobacala iz brloga, je že nestrpno švignil ven in odfrčal proti šoli. Mama je zaman vpila za njim, naj vendar vzame torbico.

Dragec je pot do šole dobro poznal. Stisnjena med najstrmejšo steno visoke gore in najgostejši gozd v deželi je varno skrita pred radovedneži služila svojemu namenu že več stoletij. Dragec je priletel iz smeri gozda in zadihan pristal na visoki smreki, pod katero se je začenjalo šolsko dvorišče.

Pouka sicer ni zamudil, a so bili vsi šolarji že zbrani pred vhodom. Pozorno so poslušali govor ravnatelja, orjaškega rjavo-zelenega zmaja s sedmimi glavami. Toda Dragec ga ni slišal. Ko se je oziral za možnostjo, da bi se čim bolj neopazno priključil sošolcem, je ob strani opazil staro zmajevko, ki je ob ravnateljevih slovesnih besedah mirno dremala.

Ni vedel, da je to legendarna Olimpija Plemenita, učiteljica starodavnega sikanja. V šoli je bila že tako dolgo, da je vedela vse in je lahko prespala celo ravnateljev govor. Dragec je takoj opazil, iskre, ki so ji iz nozdrvi pršele na množico kaktusovih narastkov. Zloženi na pladnjih nedaleč stran so bili pripravljeni za malico, toda od silnega iskrenja se je iz njih že začel viti dim in iz enega so se celo prisukljali plameni!

»Lepa reč,« si je mislil Dragec. »Že prvi šolski dan mi bo pogorela šola!«

Ne bodi len je pristal ob speči Olimpiji in se z vso silo zaletel v kotel, poln pekočega napitka, s kakršnim so si v šoli za zmaje krepili grla. Zlil je tekočino na kaktusove narastke in nato prekucnil še enega in še in še, dokler plamen ni izginil, dim pa se je razkadil.

Seveda je s tem povzročil veliko hrupa, ravnatelj si je sedemkrat jezno odhrkal, učenci so se presenečeno zazrli vanj in celo Olimpija Plemenita je za hipec odprla eno svojih bledozelenih oči.

»Požar,« je vzkliknil nekdo. »Mali zmajček je pogasil požar!«

Dragca so nemudoma razglasili za junaka. Ko je priletela v šolo še njegova mama, so ga veselo metali v zrak. Učitelji in učenci so mu po vrsti čestitali za iznajdljivost. Šola je bila rešena, le z malico je bolj slabo kazalo.

»Poskusite jo vendar,« je rekel neki okroglolični zmaj, ki je bil tako kot Dragec prvič v šoli. »Okusna je!«

Iz politih kaktusovih narastkov je nastal imeniten puding z dvojnim pekočim okusom. Vsem je šel v slast, še zlasti ko je Dragčeva mami skuhala nekaj velikih kotlov svojega koprivnega čaja. Namesto pouka so tisti dan le še poskušali nove jedi in veselo klepetali.

»Ja, to pa je bilo nekaj,« se je zvečer Dragec stisnil k mamici. »Bal sem se, da me bodo okregali, a sem postal pravi mali junak.«

»Sem rekla,« ga je objela zmajevka. »Prvi šolski dan si zapomniš za vedno.«

Zmajček gre v šolo