Zmaj Kihaj si je na vso moč želel biti prijazen zmaj. Hotel se je družiti z ljudmi, z njimi igrati nogomet in čohljati psičke za uhlji. A kaj, ko je zmaja Kihaja mučila nadloga po imenu seneni nahod. Kadarkoli je zavohal kakšno rastlino, je dobil napad kihanja. Zmajsko kihanje pa ni šala, saj jim takrat skozi nosnice bušne ogenj, kar pomeni, da med kihanjem ni pametno čohljati psičkov.

Tudi ljudje so se mu začeli izogibati, saj jim je s svojim kihanjem zakuril že pet hiš, osemnajst parov hlač, tri brade, sedem nogometnih žog in dvanajst rdečih kartonov. Da cvetličnih gredic sploh ne omenjamo. Zmaj Kihaj se je žalosten umaknil v svojo votlino in pisal kraljici Hijacinti, ali mu lahko kako pomaga.

Ko je kraljica prejela njegovo pismo, je takoj sklicala svet učenjakov, modrijanov in coprnikov, da bi mu pomagali. Zmaj Kihaj je bil namreč najboljši igralec nogometa daleč naokoli in z njim v moštvu je bila Hijacintina kraljevina na prvem mestu lestvice. Modri možje in žene so staknili glave, tuhtali sedem dni in sedem noči, nakar so se osmi dan vrnili h kraljici z rešitvijo.

»Zmaj Kihaj naj od pomladi do jeseni spi poletno spanje, med ljudi pa naj pride pozimi, ko rožice ne cveto,« je slovesno naznanil Plešoglav Brihta, najmodrejši od vseh modrecev.

Kraljici, ki je na svojem prestolu jedla sladoled, se je zaletelo. »Kaj? Se vam je vsem zmešalo? Poleti, ko so najpomembnejše nogometne tekme, naj spi? Da bi se ti bolhe zaredile v bradi! Gremo tuhtat naprej!«

Tokrat je minilo dvakrat sedem dni in sedem noči, in ko so petnajsti dan stopili pred kraljico, je spregovoril čarovnik Zvizo Čuknjenšek. »O, dobra kraljica Hijacinta. Modrovali smo in premlevali. Če zmaja Kihaja ne moremo skriti pred cvetnim prahom, lahko ublažimo neugodne posledice kihanja. Nad glavo mu bom začaral oblak, in kadar bo kihnil, se bo iz oblaka ulil dež in pogasil ogenj, preden bo povzročil škodo.«

Kraljici se je ideja zdela sprejemljiva, in poslala je Zviza Čuknjenška v Kihajevo votlino. Tam je čarodej zamomljal nekaj urokov in zmaj Kihaj je veselo priskakljal na plan, nad glavo pa mu je sledil oblak. Stekel je čez travnik marjetic, in res. Kadar je kihnil, se je iz oblaka nad njegovo glavo ulil dež. Kraljestvo se je razveselilo. Težava je bila odpravljena.

A žal le za teden dni, saj se je zmaj Kihaj zaradi ploh nad glavo prehladil in kihal še bolj. Pravzaprav sploh ni več nehal kihati. Zvizo je odčaral oblak in jezno žvečil svoj coprniški klobuk, saj ni več vedel, kaj naj. Kraljica Hijacinta mu jih je ravno hotela napeti, ker je zaradi njegove zamisli zmaj zbolel dan pred pomembno nogometno tekmo, ko jo je nekdo pocukal za ogrinjalo. Bil je mlad pastir v raztrganih hlačah.

»Kaj hočeš?« ga je osorno vprašala.

»Mislim, da imam rešitev za zmaja Kihaja,« je rekel pastir.

»Ti? Najmodrejši moški in ženske v kraljestvu mu niso znali pomagati, pa mu boš ti?«

»Veste, tudi mene muči seneni nahod. Tako si pomladi in poleti v nosnice stlačim kroglici ovčje volne, pa cvetni prah ne pride do mene. Mislim, da bi za Kihaja morali ostriči tri ovce, a je vredno poskusiti.«

Kraljica je sklenila, da nima česa izgubiti, in je ukazala ostriči tri ovce iz kraljeve črede, ki so imele še posebej mehko in voljno volno, namenjeno za kraljevske puloverje in zimske nogavice. Dvorna predica je volno spredla v ogromni bunki in naslednji dan so ju s kraljevsko kočijo odpeljali do Kihajeve jame. Urno si ju je vtaknil v nos, kraljica Hijacinta pa mu je v preizkus pred obraz pomolila šopek orhidej.

»Zame? Saj ne bi bilo treba. Hvala,« je bil navdušen zmaj. Vzel jih je kraljici iz rok in odnesel v vazo, kihnil pa ni.

»Hura!« je zavpila množica, zbrana pred zmajevo votlino. »Zmaj Kihaj je zdrav!«

»Skrajni čas,« je rekla kraljica Hijacinta. »Čez dve uri imamo nogometno tekmo z moštvom grofa von Sauerkrauta.«

Zmaj Kihaj si je oblekel športne hlačke in oddirjal na stadion, vsi prisotni pa za njim. Glasno so vzklikali njegovo ime, še najglasneje kraljica Hijacinta, ki se ni več bala, da letos ne bi postali prvaki.

Zmaj Kihaj in seneni nahod