Princ Filip je bil šibkega zdravja od minute, ko je privekal na svet. Najmanjša sapica je bila dovolj, da je začel smrkati in kihati. Tudi na hrano je bil zelo občutljiv. Če je použil kaj napačnega, so se po njegovem telesu takoj pojavile srbeče rdeče pike. Še več – začel se je dušiti! Brez pravočasne pomoči bi lahko celo umrl! Da bi bila nesreča še hujša, so nanj enako učinkovali tudi čebelji piki.

Razumljivo – kralj in kraljica sta storila vse, da bi princa obvarovala pred škodljivimi vplivi. Najela sta celo vrsto strokovnjakov, katerih naloga je bila lajšanje prinčevih zdravstvenih nevšečnosti, medtem ko je vrtnar dobil navodilo, naj z grajskega vrta odstrani vse rastline, ki privabljajo čebele. Delavci so vrt ogradili z visokim zidom in ga pokrili s platneno streho, da bi princa zaščitili tudi pred vetrom in sončno pripeko.

»Kaj pa, če na naš vrt zaide katera od čebel z drugih vrtov in sadovnjakov v kraljestvu?« je zatrepetala kraljica. Resnici na ljubo je bilo to le malo verjetno, saj je bil grajski vrt bolj podoben trdnjavi kot vrtu. Zaradi pomanjkanja svetlobe so druga za drugo umirale tudi rastline, ki so se pred tem izognile vrtnarjevi roki.

Toda kralj in kraljica sta bila preveč zaskrbljena, da bi razmišljala trezno. Torej je kralj nemudoma izdal povelje, naj vsi podložniki s svojih okenskih polic in vrtov umaknejo vse cvetoče lončnice, grme in drevesa. »Kdor ukaza ne bo upošteval, bo obglavljen!« je pribil.

Ljudje so zmajevali z glavo, vili roke in šepetali: »Kralju se je zmešalo! Gorje nam! Kaj bomo brez čebel?«

»Vaše visočanstvo,« si je kralju drznila oporekati ena od zdravnic, »če boste vztrajali, da ljudje posekajo vse sadno drevje, bo to škodilo tudi prinčevemu zdravju. Prehrana brez vitaminov …«

»Kako si drznete!« je ves zaripel kričal kralj. »Kdo tukaj vlada, vi ali jaz?« Poklical je stražo in dal zdravnico odvesti z gradu.

Toda prinčevo zdravje se kljub najboljši oskrbi ni okrepilo. Nasprotno – iz dneva v dan je bil tanjši in prosojnejši. Večino časa je preživel v postelji ali udobnem naslanjaču, zavit v mehko odejo, ozaljšano z zlatim izvezenim vzorcem. Brezvoljno in molče je zrl v prazno. To se ni spremenilo niti, ko sta ga kralj in kraljica zasipala z igračami, o katerih lahko nekraljevski otroci samo sanjajo.

»Družbo potrebuje,« je nekega dne kraljici prišepnila psihologinja.

»Družbo?!« se je zgrozila kraljica. »Hočete, da se princ Filip od vrstnikov naleze katere od smrtonosnih bolezni?«

In je iz službe frčala tudi psihologinja.

V kolikor v naslednjih dneh strokovnjakov nista odpustila kralj in kraljica, so odšli sami.

Ko princ sčasoma sploh ni več vstal iz postelje, je obupani kralj razpisal nagrado za tistega, ki bi princa pozdravil.

Kdo bi se branil polovice kraljestva in princa za moža? Minevali pa so tedni in na grad ni bilo nikogar, ki bi si upal poskusiti srečo.

Ko je že kazalo, da bo princ omagal in sta kralj in kraljica cele noči prejokala ob vznožju njegove postelje, je končno potrkalo na grajske duri. Služabnik je v bolniško sobo pripeljal kmetico, ki je živela na obrobju kraljestva. V eni roki je imela košaro, pokrito z belim prtičkom, z drugo pa je za roko držala rdečelično deklico z manjšo košarico v roki.

»Ven!« sta hkrati zakričala kralj in kraljica, ko sta zagledala punčko. »Bi princa radi ugonobili?!«

»Kakor hočete,« je skomignila kmetica, se obrnila proti vratom in deklico na rahlo potegnila za seboj. »Greva, Ajda!« je rekla. »Tile si ne želijo zares, da bi princ ozdravel.«

»Stojte!« je za njo zaklical kralj. Princ je iz ure v uro dihal bolj plitvo. Kaj lahko s kraljico izgubita?

Kmetica se je vrnila k postelji. Ajdi je pomignila, naj sede na rob postelje. Kralj in kraljica sta se zdrznila in – ugriznila v jezik.

Kmetica je odgrnila prtiček – košara je bila zvrhano polna sadja! Medtem je Ajda iz svoje košarice potegnila kozarček z medom!

Kralj je skočil pokonci in zaklical bi »Straža!«, če mu ne bi kraljica z roko zaprla ust. Kaj mu je preostalo drugega, kot da se je sesedel nazaj na stol, medtem ko je kmetica iz termo steklenice v skodelico na nočni omarici nalila vroč čaj in ga osladila z medom. Previdno je dvignila prinčevo glavo in mu ustnice omočila s čajem. Princ Filip se je predramil in z majhnimi požirki začel srebati vroč čaj.

Kmetica je iz košare vzela najbolj rdeče jabolko in ga začela rezati na drobne koščke. »Eno jabolko na dan prežene zdravnika stran,« je zadovoljno rekla, medtem ko je drugega za drugim polagala v prinčeva usta.

»No, zdaj mu pa še zapoj,« je rekla Ajdi.

Kralj in kraljica sta strmela – ko je princ zaslišal Ajdin glas, se je prvič v življenju nasmehnil.

»Za danes bo dovolj,« je rekla kmetica. »Jutri spet prideva.«

Tako se je tudi zgodilo. Naslednji in naslednji in naslednji dan, dokler si princ ni opomogel.

Tudi ko se je postavil na noge, ga Ajda ni nehala obiskovati. Pripovedovala mu je zgodbe o življenju onkraj grajskih zidov in ga razveseljevala s svojim petjem. Ko je bil dovolj krepak, sta na konju odjezdila na kmetijo, kjer je bila doma Ajda. Kako je princ strmel, ko se je prvič v življenju sprehodil po cvetočem vrtu. Kako rdeče so se na svežem zraku obarvala njegova lica! Zanj ta zgodba ne bi imela srečnega konca, če Ajdini družini ne bi uspelo ohraniti neokrnjenega vrta … Še dobro, da je s sadovnjakom vred segal v sosednjo deželo, kjer kraljevi ukaz ni imel moči!

Kralj je držal besedo – na kmetico in Ajdo je prepisal pol kraljestva. Ker se kmetje in kmetice v grajskem okolju ne počutijo najbolje, je kmetica svoj delež prepustila Ajdi. Poroka s princem zanjo prav tako ni prišla v poštev – ne samo, da je bil za njo mnogo premlad, tudi moža je imela že dolga leta. Namesto nje se bo s princem Filipom poročila Ajda, ko bosta za to dovolj velika.

Za dobro mero je kralj preklical ukaz, dal podreti zid okoli grajskega vrta in sneti platneno streho. Vrtnarju je ukazal, naj ponovno posadi sadna drevesa in uredi rožni vrt.

V kraljestvo sta se tako vrnila zdravje in veselje, da o brenčanju čebel niti ne govorimo. Bzzz!

Zdravilo za princa