Veverica Srečka je bila v gozdu zelo priljubljena. Vedno je bila prijazna, zabavna in vesela, njena dobra volja pa je bila naravnost nalezljiva. Vsi so bili radi v njeni bližini, še najraje pa drevesni škratek Mavricij, s katerim sta skupaj stanovala v hiški med vejami mogočnega hrasta Mrmrača. Odlično sta se razumela, kar je za sostanovalce še kako pomembno.

Toda nekega decembrskega večera, ko sta sedela ob kaminu in v žerjavici pekla zadnje zaloge kostanja, Mavricij ni in ni razumel, kaj je z veverico. Čisto tiho je bila in otožno strmela v plamene.

»Kaj je narobe?« jo je škratek zaskrbljeno vprašal. »Te kaj boli? Si zbolela?«

»Ne, nič takega ni,« je s tačko zamahnila veverica, a škratek je opazil, da so se ji v očeh zasvetlikale solze.

Tega pri Srečki res ni bil vajen, zato je moral priti stvari do dna.

»Obiskala sem volka Konstantina,« je zavzdihnila veverica. »Žalosten je še bolj kot običajno, ker se bližajo prazniki in nima nikogar, da bi se jih veselil z njim.«

»Kako, nima nikogar? Vse nas ima!« ji je oporekal Mavricij.

»No, nikogar SVOJEGA nima. Pogreša volčji trop. Kar predstavljam si, kako mora biti, če se izgubiš in si edini volk v tujem gozdu,« je zahlipala vevrica in se presunljivo useknila v svoj pikčasti robček. »Domisli se česa, Mavricij! Škrat si in škrati ste pametni.«

Potem sta lupila kostanje in molčala. Mavricij je tuhtal, da ga je glava že prav bolela, a je moral priznati, da ne ve, kako bi pomagal volku Konstantinu.

»Posvetuj se z drugimi škrati. Več glav več ve,« je predlagala Srečka in mu zaželela lahko noč.

Za škratka noč sploh ni bila lahka. V postelji se je obračal kot vrtavka in premleval misli … Še preden pa se je zdanilo, je planil pokonci, se toplo oblekel, obul škornje in se neslišno izmuznil iz hiške. Brez posveta z drugimi škrati se mu je namreč utrnila imenitna zamisel.

Ko se je vrnil, je veverica Srečka komaj dobro vstala. Očke je imela še vse zabuhle od spanja in joka. Kmalu pa so se ji radostno zasvetile, ko ji je Mavricij začel razodevati svoj načrt.

»Orla Cezarja sem prosil, naj objadra Severno goro. V hosti tam gori je gotovo kakšen volk. Orel ga bo našel in povabil na naše skupno praznovanje v čast Konstantinu.«

»Cezar je naš najboljši letalec. Mimogrede bo vrh gore in nazaj,« je Srečka zaploskala s sprednjima tačkama in od veselja zavrisnila.

Potem pa se je zresnila.

»Takoj moram k orlu, da ga naučim nekaj vljudnih stavkov. Saj veš, kako neroden zna biti. Mi smo ga vajeni in kadar zine kakšno štorasto, vemo, da ne misli nič slabega. Neznani volkovi pa bi to lahko razumeli kot osornost ali celo žalitev.«

Trenutek zatem je škratek videl le še njen rep, ki je odvihral skozi vrata. Tako se ji je mudilo, da je celo zajtrkovati pozabila.

Prihodnji popoldan je orel Cezar s kljunom potrkal na vrata škratkove hišice in poročal, da je ob vznožju Severne gore našel samotnega volka.

»Taco si je poškodoval. Ne more dohajati tropa in prav vesel je bil, ko sem ga povabil na praznovanje. Toliko, da vesta, ime mu je Viktor. Počasne bo tukaj, kot sem izračunal, še ravno ob pravem času.«

»Pa menda mu ja nisi rekel 'počasne'?!« je zaskrbelo Srečko.

»Ah neee! Ogovoril sem ga, kot si me naučila: Spoštovani gospod volk, bi bili tako prijazni in prišli delat družbo našemu Konstantinu. Vljudno vas …«

»… Že dobro, ni ti treba vsega ponavljati,« ga je nestrpno prekinil škratek Mavricij. »Pomembno je, da pride. Odlično si opravil, Cezar.«

»Zdaj pa drugi del načrta!« je veverička Srečka nemirno pomahala z repkom. »Okrasiti moramo Jagodno jaso in paziti, da volk Konstantin ničesar ne opazi. Drugače bo presenečenje pokvarjeno.«

»Lisička Repatka ga bo zamotila. Z vsemi žavbami je namazana, zvitorepka mala. Vse po načrtu!« je orel pomenljivo pomežiknil Mavriciju in že odletel s hrasta Mrmrača v zgodnji gozdni mrak.

»Na vse si mislil, ti, pametna bučka!« je škratka pohvalila veverica in ga cmoknila na lice.

»Še veliko dela nas čaka! Zavijanje daril in priprava pojedine,« je škratek Mavricij zaploskal z dlanmi in odhitel v kuhinjo.

Prihodnje dni je iz vseh gozdnih domov dišalo po prazničnih dobrotah in na novoletni večer je bilo na Jagodni jasi vse pripravljeno za praznovanje. Orel Cezar je poletel naproti volku Viktorju, da ne bi slučajno zašel in zamudil, vevrica Srečka pa je odskakljala po Konstantina. Sprva o praznovanju ni hotel niti slišati. Rekel je, da noče kvariti razpoloženja s svojo turobnostjo.

»Razpoloženje nam boš pokvaril samo, če te ne bo,« se ni vdala Srečka in ga tako milo pogledala, da se ji je pustil odpeljati na Jagodno jaso.

Ko je videl, kako lepo je okrašena in razsvetljena s plameni sveč, je očarano zavzdihnil.

»Pridi, Konstantin, tvojo najljubšo jed sem skuhala,« ga je gospa Zajčeva povedla k obloženi mizi.

Konstantin se je do sitega najedel vsega po malem in bil že boljše volje.

»Pod jelko nas čakajo darila,« je ob njem neučakano zatopotal jelenček Poskok.

»Tukaj pa je zate prav posebno darilo,« je Konstantinu na uho prišepnil orel Cezar. »Dovoli, da ti predstavim Viktorja.«

Ko se je Konstantin obrnil in pred seboj ugledal volka, čisto takega volka, kot je bil sam, je bil od veselja čisto preč. Ob škratji godbi je celo zaplesal. Plesal je tudi Viktor; škrat Arcnijo mu je taco namazal s svojim čarobnim mazilom in na mah je bila zdrava.

»Česa takega si ne bi mogel niti prisanjati! Praznovanje in pol!« je vsem po vrsti razlagal Konstantin. »Le kako sem se med vami mogel počutiti samega. Pravi bedak sem!«

Tik pred polnočjo je Jagodno jaso obkolil trop volkov, ki je iskal pogrešanega Viktorja. V snegu so našli njegove sledi in privedle so jih naravnost na praznovanje. Gozdi prebivalci so od strahu odreveneli, a takrat je odbilo polnoč in vsi zbrani – domačini in prišleki – so si začeli izmenjevati voščila.

Po koncu praznovanja je Viktor odšel s svojim tropom, Konstantin pa je sklenil ostati v svoji topli hiši; ni mu bilo do tekanja po snegu in mrazu Severne gore.

Volkovi so mu pustili naslov in obljubil jim je, da jih obišče spomladi, ko bo topleje.

Volkov praznik in pol