Medved Mitja je zapustil svoj dom na Jelševi planoti, da bi si ogledal svet, a po osmih dneh hoje še ni videl drugega medveda, razen lastnega odseva v vodi.

Ko je tistega popoldneva dospel do obronka gostega mešanega gozda, je zaznal znan vonj. Zajel je sapo in na ves glas zarjul: »Hej, hej! Je kdo doma?«

Izza rogovilastega hrasta je pokukala medvedja glava in osorno rekla: »Kaj se pa dereš?«

Mitja se je opravičil: »Že več kot teden dni sem na poti, pa me je zaneslo od veselja, ker sem končno našel nekoga, s komer lahko govorim.«

»Mi ni nič mar,« je nadaljeval medved. Bil je skoraj dve glavi višji od Mitje. »Ne moreš kar priti k nekomu na obisk in se dreti, kot da si v domačem brlogu. Od kod pa sploh si? Te doma niso naučili olike?«

»No, če smo pri oliki, se najprej predstaviva,« je odgovoril medvedji popotnik. »Jaz sem Mitja.« Iztegnil je šapo v pozdrav.

»Jaz sem Brane,« je odvrnil domačin in mu segel v šapo. »Dobrodošel v Želodnikovi hosti. Od kod si že rekel, da si?«

»Prihajam iz najlepšega kraja pod soncem, z Jelševe planote.«

»Z Jelševe planote?« se je začudil Brane in posmehljivo prhnil.

»Ja,« je zmedeno pritrdil Mitja. »Kaj je tako smešnega?«

»Nič čudnega, da se dereš kot barbar,« je rekel Brane in se obrnil. Zaklical je: »Magda! Pavle! Neža! Urno sem!«

Iz bližnjega brloga so prihlačali trije medvedi in ga oprezno motrili.

»Kaj je, Brane?« je vprašala Magda, najmanjša medvedka, ki je bila še vedno glavo višja od Mitje.

»Pazite to,« se je Brane zvijal od smeha. »Tale neotesanec tukaj … hahaha … prihaja z Jelševe planote!«

Preostali trije medvedi so se sprva zastrmeli v Mitjo, se spogledali in še sami planili v krohot. Mitji se ni niti malo sanjalo, kaj se dogaja in s čim si je prislužil tako posmehljivo dobrodošlico.

»Ja, z Jelševe planote sem,« je rekel. »Smem izvedeti, kaj je tako smešnega?«

»Daj no,« se je zakrohotal Pavle. »Ne delaj se še bolj neumnega, kot že tako si, Jelševec ali Jelšanar, ali kako si že pravite.«

»Kaj zdaj opletaš z neumnostjo?« je zacopotal Mitja. »Če komu manjka olike, ste to vi!«

»Daj no,« si je Neža brisala solze smeha. »Saj ves brundaški svet ve, da ste medvedi z Jelševe planote največja gruča topoglavcev. Ko pridete do panja, potrkate nanj in čakate, ali se vas bo kakšna čebela usmilila in vam prinesla med.«

Mitja je nejeverno buljil vanjo.

»Ja,« je spregovoril Brane. »Da ne govorimo o tem, da se po kakanju obrišete kar z zajci in vevericami.«

Mitja je iskal besede: »Kaj? Kako? Od kod vam ...?«

Magda je povzela Branetovo misel: »Vsi to vemo. Sploh pa medvedi niste edina neumna bitja na vaši planoti. Zajci in veverice v tistem vašem gozdu so tako trapasti, da kar stojijo v vrsti in si štejejo še v čast, če se medved odloči očediti z njimi.«

Mitja je čutil, kako se v njem kopiči jeza. Imelo ga je, da bi zamahnil po nevljudnih medvedih, ki so trosili laži. A se je še pravi čas zavedel, da bi s takšnim vedenjem le potrdil njihova pričakovanja, da je neotesan bučman.

Tedaj pa se je pripetila nezgoda. Ko se je Brane krohotal z nazaj usločeno glavo, je s hrasta, pod katerim je stal, padel želod in pristal naravnost v njegovem sapniku. Brane je zakašljal, a želod se ni premaknil. Začelo ga je dušiti in hlastal je za zrakom. Njegovi prijatelji so kot okamneli strmeli vanj in začeli klicati na pomoč. Branetu to vpitje ni čisto nič pomagalo. Zato pa mu je pomagal Mitja. Planil je za njegov hrbet, ga objel čez prsi in ga stiskal toliko časa, da je želod poletel Branetu iz grla in se z vso silo zapičil v lubje sosednjega drevesa.

Brane se je sesedel na tla in globoko sopel, da bi prišel k sebi. Ko si je dovolj opomogel, je vstal in objel Mitjo. »Hvala za pomoč, čeprav smo se norčevali iz tebe,« je rekel s tresočim glasom. »In oprosti za vse predsodke. Ta prijem sem videl prvič. Očitno Jelšanarji le niste tako zaostali, kot se govori.«

Mitja ga je prijateljsko boksnil v ramo. »Seveda sem ti pomagal. Le res brezčuten medved ne bi pomagal drugemu medvedu v stiski. Veš kaj? Od dolge poti sem kar sestradan. Če imate kaj dobrega za pod zob, vam rade volje povem, kako živimo na Jelševi planoti.«

Brane je prikimal in skupaj z drugimi Želodnikovci so popotniku pripravili obed. Med cmokanjem jim je Mitja pojasnil vse o svojem domačem kraju, in ko so zvečer legli k počitku, niso imeli bolj polnih samo želodcev, ampak so bile bolj polne tudi njihove glave.

V tujem gozdu