Lisička Lidija je tekala sem ter tja in vzklikala: »Pozor, posebno obvestilo! Moja sestrična Rebeka prihaja na obisk! Vse živali naj se takoj zberejo pri košati smreki!«

Medvedka Medeja je s smrčkom dregnila mladičko Brino in jo zbudila. »Na sprehod greva,« je rekla. »Pozajtrkovali bova spotoma.«

In sta šli. Ko sta zagledali lisičko Lidijo, je ta poskakovala po gozdni poti in opletala s košatim repom.

»Ja, kaj pa počneš?« jo je začudeno vprašala Medeja.

Lisička Lidija je trikrat poskočila visoko v zrak in zavriskala: »Rebeka me pride obiskat! Sraki Sari je naročila, naj mi sporoči.«

»Rebeka? Katera Rebeka?« je vprašala medvedka Medeja. »Nobene Rebeke se ne spomnim.«

»Ne spomniš se je? Rebeke se ne spomniš?!« je lovila sapo lisička Lidija – je bila že malo utrujena od skakanja. »Moje sestrične Rebeke?! No, res je bila rosno mlada, ko je šla zdoma … Vseeno bi morala vedeti zanjo – Rebeka Lisják, slavna igralka?«

Medvedka Medeja je zmajala z glavo. »Igralka? Ne bi vedela …«

Lidija je zamahnila s tačko. »Zdaj nimam časa, da bi ti vse razlagala na dolgo in široko. Delo imam. Hočem reči, imamo. Gozd je treba počistiti in pospraviti.«

»Kaj si rekla?« je zmajala z glavo medvedka Medeja. »Pospraviti? Kako to misliš?«

»Tako, kot sem rekla,« je odvrnila Lidija. »Očistiti nesnage. Narediti red. Takšen obisk ne pride vsak dan.«

Medeja se je trikrat obrnila okoli svoje osi, pa je ni videla nikjer, nesnage.

»Kaj se ne bi raje lotila čiščenja svoje luknje?« je vprašala Lidijo. »Ko sva šli zadnjič z Brino mimo, se je iz nje širil grozen smrad. Je bil tako grozen, da naju je kar odneslo.«

»Zase se brigaj!« ji je zabrusila lisička Lidija. Pa se je spomnila, da bo sama težko počistila gozd, in je prav priliznjeno dodala: »No, saj ne rečem, da nimaš prav, sploh ne. Seveda moram tudi svoj domek dobro počediti in prezračiti. Ampak ne morem vsega sama. Ti imaš močnejši glas, daj, no, pokliči še druge živali.«

»Kje vidiš umazanijo?« je vprašala Medeja.

Lisička Lidija se je sklonila, v šapico stisnila pest listja in ga pomolila Medeji pred smrček. »Ne vidiš, da so tla nastlana z listjem?«

»Ho, ho, ho!« se je od srca nasmejala medvedka. »Od kdaj te pa moti listje? Listje je vendar del gozda! Tudi tisto na tleh. Posebej jeseni. Nikoli se ga ne znebiš.«

»Ti res ničesar ne razumeš?« je zacepetala lisička. »Rebeka živi v urejenem mestnem parku z drevesi s pristriženimi krošnjami, pokošeno travo in snežno belimi stezicami. Tam listje pograbijo dvakrat na dan.« S tačko je zamahnila proti gozdnim tlom. »Kap jo bo, če bo videla to tukaj!«

»Pa si pomislila, kam bodo šle živali, ki živijo v listju, če naj bo po tvoje?« je s strogim glasom vprašala medvedka Medeja.

Lisička Lidija ni imela časa razmišljati o tem. »Se bodo že znašle,« je odvrnila. »Saj se lahko preselijo.«

»In drevesa?« je vztrajala Medeja. »Nisi še nikoli slišala, da listje njihove korenine kot pernica zaščiti pred mrazom? Da je del njihove hrane?«

Toda lisička Lidija se je že davno naučila preslišati vse, kar ji ni ustrezalo. »Če mi že nočeš pomagati, mi daj vsaj mir, da sama naredim, kar je treba!« In šviga švaga! je ponovno zavihtela svoj košati rep. Saj ni bil slaba metla, sploh ne, ampak listja je bilo toliko, da se je bolj malo poznalo. Pa še veter je ponovno zapihal in potresel liste, ki so se še držali vej, da so se novi in novi vrtinčili na gozdna tla.

Lidija se je držala kislo kot kakšna limona, Brina, medvedja malčica, pa je stegovala šapice, da bi katerega od listkov ujela.

Na vsem lepem se je izza enega od debel prikazal še en rep – nekoliko manj košat kot Lidijin, a vendar čisto pravi lisičji rep! Nato pa hop! In na gozdno pot je skočila še ena lisička, skoraj izrezana Lidija, le precej bolj suhljata.

»Ljubo doma, kdor ga ima,« je vzdihnila. Tedaj je zagledala Lidijo in ji stekla naproti. To je bilo veselo snidenje! Lisički sta se objeli in poljubili, nato pa še zaplesali, da jima je jesensko listje kar frčalo izpod tačk. Ko sta se ustavili, se jima je vrtelo v glavi in se jima sploh ni hotelo nehati vrteti. Jima ni preostalo drugega, kot da se usedeta na štor in počakata, da mine.

Ker se spodobi, da obisk pozdraviš, je medvedka Medeja stopila k lisički Rebeki. Močno, tako po medvedje, ji je stisnila tačko, da je Rebeko kar malce zabolelo, pa k sreči ne preveč. Medtem so se zbrale tudi druge živali: veverica, jazbec, podlasica, divja svinja, zajec, volk, sraka in žolna. Nagnetle so se okrog obiskovalke iz mesta in kar tekmovale so med sabo, katera ji bo prej segla v tačko.

»No, kako ti je všeč v našem gozdu, Rebeka?« je vprašala Medeja, ko je bilo izrekanje dobrodošlice pri kraju, ne samo zaradi lepšega, ampak ker jo je res zanimalo.

»Mm,« je odvrnila lisička Rebeka, »kot v raju – ptičje petje, vonj po gobah … pa robidnice, slastne robidnice! Šumenje vetra v krošnjah. Šelestenje listja pod tačkami. Kakšne barve, kako čudovite barve!«

Živali so zaploskale. Z izjemo lisičke Lidije, ki je z odprtim gobčkom strmela v sestrično.