V Mladem gozdu so bile same nove hiše, same mlade družine. Le ena hiša je bila stara. V njej je domovala še starejša želva Valentina. Bila je zgubana in njen nekoč sijoč oklep je bil opraskan in brazgotinast; v dolgem življenju je marsikaj prestal. Pripovedovali so, da je želva stara krepko čez sto let.

Odrasli so želvo spoštovali in jo vljudno pozdravljali, otroci pa so se je bali; ko so jo zagledali, so se razbežali. Valentina je bila okorna in počasna, kljub temu pa je v mladosti veliko prepotovala, videla in doživela – tudi počasi se namreč daleč pride. Zdaj je živela samotno v svoji hiši in hodila le po nujnih opravkih, njen konjiček pa je bilo vrtnarjenje. Imela je prostrani vrt; pred hišo so bile gredice z zelenjavo in rožami, za njo pa pravi park sadnih in okrasnih dreves. Otroci Mladega gozda, vedno željni dogodivščin, so se tihotapili čez ograjo in nagajivo rabutali – čeprav jih je bilo na smrt strah. Vedeli so, da jih želva ne more ujeti, a bili so prepričani, da jih s pogledom lahko okameni in potem ... Kdo ve, kaj bi se zgodilo.

Na drevju so takrat zorele marelice in vabile z žametno sladkostjo. Veveričke in polhci so se med igro ozirali k njim in se oblizovali. »Splezaj in nam jih nekaj prinesi,« so izzvali veverico Mimi in ker se je začela izgovarjati, so jo dražili: »Boječka pokakana, ne upaš si!«

Nihče noče biti pokakana reva, zato ji ni preostalo drugega, kot da zbere pogum in ubere sadež ali dva. Ko je splezala čez ograjo, je mislila samo na hitrost, pozabila pa je na previdnost. In tako se je znašla iz oči v oči z želvo Valentino, ki se je sončila na mehki travi med drevjem. Njen oklep se je zlil z barvami zemlje in trave, tako da je Mimi ni opazila, dokler se ni skoraj zaletela vanjo. Od strahu je odrevenela in po glavi ji je šlo rojilo le še to, da jo je želva res spremenila v kamen. Potem se ji je stemnilo pred očmi ...

Ko je prišla k sebi, je ležala v postelji, nekdo pa ji je pred gobčkom držal kozarec vode in ji mehko prigovarjal, naj pije. Po treh požirkih se je veverici povrnil spomin in z grozo je spoznala, da je v želvini hiši. Skozi okna se je zlatila sončna svetloba, povsod sta vladala red in čistoča in dišalo je po pecivu. Notranjost hiše je bila vse kaj drugega kot njeno mrko pročelje, ki je spominjalo na zakleto hišo.

Valentina je veverico povabila k mizi ter ji postregla s čajem in odlično sadno torto. Zaklepetali sta se in Mimi je čisto pozabila na čas.

»Domov moraš, da staršev ne bo skrbelo,« jo je opomnila želva.

Ni bilo še tako pozno, da bi zaskrbelo starše, a prijatelji, ki so Mimi čakali pri vrtni ograji, so bili bledi od strahu, da jo je želva ugrabila. Videli so namreč, kako jo je na oklepu odnesla v hišo. Ko je čez dobro uro končno priskakljala na vrt, so si glasno oddahnili.

»Ah, dajte no!« se jim je posmehovala veverica in se bahala, kako pogumna je. »Še stokrat si upam po marelice!«

Potem pa se ji je bahanje zazdelo neumno in je povedala po resnici.

»Z Valentino sva se spoprijateljili. Zelo zanimive stvari sva se pogovarjali in prijazna in zabavna je! Koliko lepih pravljic pozna! Njene police so polne knjig in nenavadnih predmetov, na stenah pa visijo fotografije in o vsaki zna povedati zgodbo ... Njen oklep je zvrhan skrivnosti. Vsi skupaj jo moramo obiskati, da se boste sami prepričali, kako krasna je.«

Veverice in polhki so to povedali dihurčkom, dihurčki medvedkom, medvedki lisičkam ... in kmalu so vedeli vsi.

V Mladem gozdu je še vedno slišati otroški živ-žav. Kadar pa otrok ni nikjer ne videti ne slišati in vlada popolni mir, staršev ne skrbi. Vedo, da so malčki na varnem pri želvi Valentini in z odprtimi usti poslušajo, ko jim pripoveduje o skrivnostih iz svojega oklepa.

Skrivnostni oklep