V krošnji divje jablane je v skritem duplu spal škrat Ruj. Sončni žarki tja notri skoraj nikoli ne posijejo, danes pa so se tiho prikradli v temo in požgečkali škrata po licu. Ruj je skočil pokonci, pokukal v beli dan in se pretegnil.

»Aaah, pa tako lepo sem spal …« je glasno zazehal. »In tako lepo sanjal …«

Slišala ga je Veverica. Pritekla je po deblu navzdol in pokukala v duplino.

»Dobro jutro, Ruj!« ga je pozdravila. »Kaj pa si sanjal?«

Škrat se je zamišljeno zazrl nekam v daljavo in na njegovem obrazu se je zarisal prav poseben nasmešek.

»Ne povem. Skrivnost je.«

»No, pa naj bo skrivnost,« se je nasmehnila Veverica in se namenila po svojih opravkih.

Kaj pa Ruj? Iz pernice je izvlekel dve puhasti peresi in zlezel iz dupline. Globoko je vdihnil svež gozdni zrak, čvrsto prijel peresi in začel sunkovito kriliti z rokami.

Mislili bi si, da je to jutranja telovadba. Pa ni bila. Bilo je nekaj škratovsko trapastega.

Ruj je vse hitreje krilil z rokama, nato pa je – hop – skočil v globino.

Tresk, bum, se je zaslišalo trenutek pozneje. »Aaaav!«

Veverica se je hudo prestrašila.

»Ruj!« je zavpila in mu nemudoma stekla na pomoč. »Kaj se pa greš!?«

Obunkan in opraskan se je škrat vrnil v duplino. Veverica ga je skrbno pretipala, mu na praske položila trpotčeve liste, na buške pa hladilne obkladke.

»Srečo imaš, da se nisi polomil.« je zaskrbljeno rekla. »Le kaj te je prijelo?«

Izpod povojev in obkladkov je Ruj prav potrto gledal v svet. Globoko je vzdihnil.

»Veš, imel sem čudovite sanje. Sanjal sem, da sem letel! Kot ptica sem letel nad našim gozdom, nad reko, dvignil sem se visoko nad oblake … Potem sem se zbudil in …«

»Ojej,« reče Veverica in globoko vzdihne.

»Ja, vem.« Ruju je nerodno. Hitro si potegne obkladek s čela čez obraz. »Močno sem mahal z rokami, a najbrž nisem mahal pravilno.«

Veverica je prepričana, da škratu še tako spretno mahanje ne bi pomagalo. Ta bitja pač niso ustvarjena za letenje.

»Verjetno bi potreboval učitelja letenja.« razmišlja Ruj. »Prosil bom Ptico, da me nauči. Dobra učiteljica je. To vem, ker uči leteti svoje mladiče. Ali pa bom prosil Gosenico. Veš, ona ne bo celo življenje gosenica. Zabubila se bo in se razvila v metulja. In metulji znajo zelo dobro leteti.«

Veverici se ta zamisel zdi slaba. Rujevi načrti se ji zdijo preveč visokoleteči, da bi se jih dalo uresničiti.

»Najbolje bi bilo,« reče, »da se sprijazniš, da škrati pač ne letite. Tudi veverice ne letimo, polhi prav tako ne. Polž, na primer, samo leze, še skakati ne more.«

»Ampak, Veverica, ti ne razumeš! Veš, kako čudovito je bilo videti svet z višine! Reko in gore v daljavi, krošnje dreves, človeške vasice nekje daleč spodaj. Teh sanj ne bom nikoli pozabil. Nikoli! Srčno si želim leteti!«

Ko sta tako klepetala, sta predramila Sovo, ki je počivala na veji nad Rujevo duplino. Zbudila se je in prisluškovala njunemu pogovoru. Ni si mogla kaj, da ne bi še sama pripomnila kaj modrega.

»Ti, škrat, brezglavo si se lotil zadeve!« se je oglasila. »Že res, da te narava ni obdarila s krili, tako kot nas, ptice, imaš pa spretne roke in bistre možgane. Mladi škratje ste zelo iznajdljivi. Vaše zamisli so izvirne in uporabne – če le niso preveč zaletave. Zagotovo si lahko kaj izmisliš. Pot do letenja zate res ne bo lahka, ni pa nemogoča.«

Za trenutek potonejo v razmišljanje, potem pa se plaho oglasi Ruj:

»Najbrž bi moral izdelati nekakšno letalno napravo.«

»No, vidiš, saj ti gre!« se spodbudno nasmehne Sova.

»Biti bi morala lahka, a čvrsta.« nadaljuje škrat.

»Kar še razmišljaj! In narava naj ti bo v navdih. Zgleduj se po njej,« svetuje Sova.

Tudi Veverica se opogumi.

»Javorovi helikopterčki letijo zelo visoko,« pripomni.

»Res je!« se navduši Ruj. »In v vetru se hitro vrtijo, lahko bi jih uporabil za propelerje. Ptico pa bom prosil, da mi odstopi nekaj dolgih peres za krila.«

»Povezali bi jih lahko s pajčevino,« se domisli Veverica.

»Za lepljenje pa bi uporabili polževo slino,« doda Ruj. »A prej jo bomo morali preizkusiti.«

»Pa ne pozabita,« opozori Sova, »da bo treba poskrbeti tudi za varnost.«

»Iz ribjih lusk si lahko naredim zaščitno obleko. Poprosil bom Krapa, da mi jih nekaj odstopi.«

»Kaj pa padalo za zasilno pristajanje?« vpraša Veverica.

»To ne bo težko. Vzamemo lahko padalca kozje brade.«

Zamisli so kar deževale in pogovor je tekel tako navdušeno, da je pritegnil pozornost Bobra, ki se je vračal z nočnega dela. Naklonjeno je pozdravil druščino.

»Praviš, da bi rad izdelal letalno napravo,« reče škratu. »Zamisel je dobra, a temu izzivu sam ne boš kos. Potreboval boš tehnično znanje in dobro ekipo.«

Bober med prebivalci gozda slovi kot odličen inženir. Veliki jez, ki ga je zgradil na reki, zdrži vsa neurja, vse poplave in nudi varno bivališče številnim vodnim prebivalcem. Bobrov brlog s podvodnim vhodom je pravi čudež sodobne gozdne tehnologije. Celo gozdne ptice hodijo po nasvet k inženirju Bobru, ko gradijo gnezda. Mogoče bi pa Bober pomagal izdelati škratu letalno napravo? To bi bilo imenitno!

»Prav z veseljem vam pomagam,« reče Bober. »Česa takšnega še nisem delal. Rad imam nove izzive.

Škrat zažari od sreče.

»Hvala, Bober! Hej juhej!« veselo poskoči. »Mogoče bom že jutri lahko letel!«

»Jutri? Dragi škrat …« se zavzame Bober, »Izdelati letalno napravo ni mačji kašelj. To bo veliko delo. Najprej je treba narediti načrt. Vse bomo morali dobro preračunati. Priskrbeti bomo morali material, poiskati sodelavce, izbrati ustrezno orodje, urediti delavnico …«

Ruju se je ob vsem tem naštevanju kar malo zvrtelo v glavi. Še dobro, da so mladi škrati trmasta bitja. Ko si nekaj vtepejo v glavo, to tudi dosežejo. Vztrajnost je čudežno vcepljena v njihovo naravo, zato velikokrat dosežejo precej več, kot bi jim človek pripisal glede na velikost.

»Že samo izdelovanje naprave bo prava pustolovščina,« je pomislil Ruj. »Delati nekaj velikega skupaj s prijatelji – to bo zagotovo zelo vznemirljivo!«

Inženirska druščina je začela z delom že poleti. Risali so in merili, na velikih krpah brezovega lubja so nastajali zapleteni načrti. Sova je iz gozdne knjižnice prinesla učene knjige, prebirali so jih in se dolge ure pogovarjali o prebranem. Delavnico so si uredili v skalnati votlini, zraven nje pa so postavili skladišče. V njem so nakopičili vse, kar bi utegnilo priti prav: letalna peresa, fino gabrovo ličje, najrazličnejše plodove, ki se raznašajo z vetrom, pajčevine na lesenih okvirjih, trdoleskine palice, vitke srobotove ovijalke, čebelji vosek, sodčke polžje sline, sklede rosikine rose, ribje luske in še veliko drugega.

Poletje se je prevesilo v jesen in kljub pripravam na zimo so dela neprekinjeno tekla. Tolmun je zamrznil, zapadel je sneg. Na gozd je legel globok zimski mir, le v delavnici je bilo živahno. Ruj in Bober sta marljivo žagala in rezljala, šivala in lepila, zabijala in vijačila, pletla in premazovala. Tudi Veverica je večkrat prekinila svoj zimski dremež in jima prišla pomagat.

Ob koncu zime so bila velika dela zaključena in na prvi pomladni dan so Bober, Veverica, Sova in Ruj privlekli letalno napravo iz delavnice. Na obrežju tolmuna se je zbrala množica radovednih gozdnih prebivalcev. Zdaj pa bo!

Škrat Ruj si je nadel čelado in zaščitno obleko ter zlezel v najbolj nenavadno stvar, kar jih je kdo kdaj videl. Spominjala je hkrati na zmaja in helikopter, malo pa tudi na netopirja. Imela je rep in krila, propelerje, zakrilca, krmilno napravo in hupo. Škrat je slavnostno pomahal zbrani množici.

»Pazi nase!« mu je rekla Sova.

»Če bo veter premočan, se takoj spusti dol!« je rekel Bober.

»Uživaj na vso moč!« mu je zaželela Veverica.

»Hvala vsem!« je zbrani množici zaklical Ruj in zagnal propelerje. »Ne skrbite! Kmalu se vrnem!«

In že je vzletel pustolovščinam naproti. Letel je nad gozdom, nad reko, ki se je kot srebrn trak vila daleč spodaj, se dvignil visoko med oblake, zavil proti goram, ki so se risale na obzorju … In bilo je še bolje kakor v sanjah – ker je bilo resnično.

Škrat Ruj si želi leteti