Nekega dne se je rovka odločila, da bo na vrtu posadila radič. Za sladkanje in za zdravje, seveda.
»Ra-ra-ra, ro-ro-ro,
ta radič za rovko bo!
Ro-ro-ro, ra-ra-ra,
rovka sladko se smehlja!« je pela in se veselila.
Vsako jutro je prišla na vrt pogledat, koliko je zrasel.
»Križana gora! Kraja!!!« je kričala na ves glas in rogovilila naokoli.
»Kakšen kraval pa je to? Kaj pa je?« je ri- ri- ri iz krtine pririnil krt. Pritekel je tudi voluhar.
»Moj radič!« je krilila s tacami. »Ukradli so mi radič, ki sem ga posadila za ozimnico!«
»Strašno!« se je popraskal krt.
»Se strinjam,« je prikimal voluhar. »Prav nesramno!«
»Kaj naj storim?« je smrkala rovka in si brisala oči. »Pozimi bom stradalaaa!« je zajokala.
»Ah, posadili bomo novega! Pomagali ti bomo,« je rekel krt, jo nežno pobožal in že ril ter kopal po zemlji: »Ri-ri-ri, re-re-re … ri-ri-ri, re-re-re … ri-ri-ri, re-re-re …«
»Vidiš, vse bo dobro, rovka, pomiri se,« jo je miril voluhar. Iz zemlje so pogledali črvi, hrošči in vsa pisana mrgolazen je opazovala vrtnarsko vnemo. Tudi oni so z veseljem pomagali. Rili so po zemlji, jo rahljali, ravnali in podtikali nove sadike radiča. »Vsak lahko pomaga, če le hoče!« je vabil voluhar. »Tudi vi, ki poslušate to pravljico, lahko pomagate. Dajmo!
Tra, tra, tra, tra, tra, tra,
zemljica se že ravna.
Dri, dri, dri, dri, dri, dri,
brž se luknje naredi.
En, dva, tri, en, dva, tri,
se sadike posadi.«
»Krasno!« so zadovoljno zaploskali in si ogledali vrt.
Krt je predlagal: »Vrtnica ima trne in njene veje bodo odlične za varovanje. Postavimo jih na gredico!«
»Odlična ideja!« so se strinjali sodelujoči. Previdno so vlačili trnove veje, da se niso zbodli. Rovka je bila srečna, kot že dolgo ne. Pobožala je vsako sadiko posebej. Ko so končali, so zadovoljni odšli spat.
Naslednjega jutra se je zgodba ponovila. Radiča ni bilo več!
Rovka je tako kričala in rogovilila, da je zbudila še najbolj trdovratne zaspance.
Krt, voluhar, črvi in hrošči so se spogledovali in godrnjali, a krivca niso našli: »Kakšen kradljivec je to, da je še trnove veje požrl?« so se spraševali.
»Idejo imam,« je rekel koloradski hrošč. »Nastavimo koprive. Kradljivec jih bo zagrabil in se pošteno opekel!«
»Poskusimo,« so rekli in spet marljivo pripravili gredico in posadili nov radič.
Naslednje jutro pa jih je zbudil glasen: »Brrrrru, trrrru, drrrrru... brrrrru, trrru, drrrr…!«
»Ojoj!« je kriknila rovka in hitela pogledat, kdo rogovili. Prihitele so še druge živali. In kaj so videle?
Požrešni bramor je godrnjal in renčal, ker so ga spekle koprive in je bil v glavo čisto rdeč. Peklo ga je in srbelo, zato je robantil kot star motor. Godrnjaje se je zaril pod zemljo in še dolgo zatem se je slišal njegov jezni brrrru, trrrru, drrrru… brrrru, trrrru, drrrru…
»Pa smo ga pregnali! Nikoli več si ne bo zaželel radiča!« so se veselile živali na vrtu.
Pozimi je rovka vse prijatelje povabila na radičev narastek in koprivin čaj: »Ni samo dobro, ampak tudi zelo zdravo!« je rekla in vsi so se strinjali.
Kaj pa požrešni bramor? Poslušajte, morda se na vrtu še vedno sliši njegov brrrru, trrru, drrru…
Če pa vam bo lump kradljivi kradel solato, pa ga samo opomnite z »bru-bru-bru, tru-tru-tru, dru-dru-dru…« in že ga ne bo več.
Odlično! Brez skrbi, te prigode s koprivami bramor zlepa ne bo pozabil, vi pa za vsak slučaj vsak dan vadite: brrrru, trrru, drrrru…
.jpg&w=3840&q=75)
-1586872116.jpg&w=3840&q=75)
.jpeg&w=3840&q=75)