Nekoč je živel fant, ki je oboževal pripovedi o vitezih, princeskah, zmajih in čarovnikih. Ko je nekega dne v vasi zmanjkalo zgodb, se je odločil oditi po svetu in kakšno prigodo doživeti še sam.

Postal bo vitez! Ker ni imel meča, si je v grmovju za začetek urezal palico.

Hodil je in hodil, a povsod je srečal le miroljubne poljedelce, pridne delavce in prijazne izletnike. Nobenih divjih zveri, nobenih čarovnikov, nikjer kraljestva v težavah, še čisto majhne razbojniške tolpe ni bilo na spregled.

»Tudi vztrajnost je viteška vrlina,« je nadaljeval pot v pričakovanju dogodivščin.

Ko so ga že pošteno bolele noge, je zaslišal žuborenje potočka.

»Ravno prav,« si je mislil. »Odžejam se in še podplate ohladim.«

Skozi gosto podrast se je približal potoku in zagledal tri fante, ki so nepremično ležali ob obali. Najprej je pomislil na najhujše. Potem se je eden od fantov obrnil in tudi pri drugem je opazil dihanje.

»Očitno še živijo. Toda takole na tleh, skoraj brez obleke ... Gotovo so jih napadli in oropali,« je razmišljal.

Skočil je iz grma in divje zavpil.

»Nepridipravi, če ste še tukaj, poberite se!«

Toda namesto nepridipravov je prestrašil le dečke. Preplašeni so si zakrili obraze.

»Nikar nam ne stori žalega!« je zajokal eden. »Ničesar vrednega nimamo.«

»Seveda, saj so vas vendar oropali,« je dejal vitez.

»Ne, nihče nas ni oropal,« so se hiteli oblačit in obuvat.

Vitez jih je malo bolje pogledal in res bili vse bolj podobni dečkom, ki se popoldne sončijo na travniku.

»Nobenih rokomavhov ali ostudnih pošasti?« je preveril.

Fantje so le odkimavali in se ritensko odmikali.

»Res je čuden,« je še zaslišal in že so pobegnili.

Hrabri vitez je nadaljeval pot. Ko se je potoček umiril in razširil, je opazil majhno zeleno žival z nenavadno glavo. In poleg še eno. In prav blizu še eno.

»Aha!« je vzkliknil. »Očitno sem našel gnezdo mladih zmajev. Ker v teh krajih ni prav veliko princesk, bo najbolje, da jih odnesem drugam.«

Brž je začel loviti male zelene pošasti, ki so se glasno razbežale.

»Bi lahko, prosim, nehal plašiti žabe?« se je oglasilo za njegovim hrbtom.

Vitez se je zdrznil. Povsem je pozabil na previdnost. Še dobro, da ga je namesto zmaja nagovorila gospa z očali. Strogo mu je žugala s prstom. Ob njej je stala gručica otrok, ki so nekaj zapisovali.

»Lahko, dragi mladenič, nehate motiti pouk o dvoživkah?«

Vitez je zardel in še enkrat pogledal proti zelenim pošastim. Od blizu so bile res bolj podobne žabam kot zmajem. No, bo šel pa še malo naprej.

Pot ga je vodila skozi gozdič, na koncu katerega se je odprl pogled na mesto. Velike hiše in hrup ga niso zmedli. Za viteza se pač povsod najde priložnost.

In res je zaslišal presunljivo kričanje. Pred seboj je zagledal množico, zbrano ob vznožju hribčka, vrh katerega je mlado dekle v čipkastih oblačilih vpilo na pomoč. Na glavi je imelo zlato kronico. Nedvomno je bila princesa! Grozeče se ji je približeval velikan.

Vitez se je za hip začudil množici, ki je samo strmela v ubogo princesko v težavah, a se takoj za tem pognal po hribčku in s palico neusmiljeno zamahnil proti velikanu. Od nekod sta pritekla v pisane cunje oblečena možaka in ga poskusila ustaviti, toda mladi vitez je neustrašno podil velikana, ki se je nerodno izmikal, dokler ni telebnil vznak in pri tem požel bučen aplavz.

»Si znorel! Vse boš uničil,« je nekdo le zgrabil viteza, da ni mogel več udrihati naokrog.

»Pusti ga, Beno, publika je navdušena,« je rekla princeska in objela zmedenega viteza.

Iz ozadja se je prikazalo še več pisano oblečenih ljudi. Celo velikan se je nekako spravil na noge, le da se je zdaj zdel pol manjši. Skupaj so se obrnili proti množici pod hribčkom.

»Ne glej tako neumno, no,« je rekel tisti, ki ga princesa nagovorila z Benom. »Prikloni se že!« Vitez se je priklonil in ljudje spodaj so navdušeno zaploskali.

Potem so se priklonili še skupaj, pa princeska posebej, pa Beno in velikan in nato še vitez s princesko, tako da so postali že pošteno utrujeni, preden se je množica spodaj razšla.

»Ga bomo vzeli v gledališko skupino, kajne?« je rekla princeska.

»Če mi ne bo vsakič polomil hodulj,« je kislo prikimal velikan.

Vitez je zmedeno pogledoval naokrog, a dekle, ki je med tem že snelo krono, mu je bilo všeč, pa čeprav očitno ni bila prava princeska.

»Napad ste le zaigrali, kajne?« je uganil.

»Seveda, vse je bila le igra,« je dejal Beno.

»Ampak ploskali so pa zares?« je vprašal vitez.

»Vsak večer,« je pokimala princeska, ki to ni bila. »Ob sobotah in nedeljah po dvakrat. Boš naš vitez?«

Fant se je po dolgem času široko nasmehnil: »Seveda! Pravi vitez je pripravljen na vse!«

Pravo delo za pravega viteza