Nekega lepega poletnega dne so se tri čarovnice igrale z vžigalicami. Vsak otrok ve, da vžigalice niso igrača. Čarovnic pa ni nikoli nihče vzgajal, in tega pač niso vedele. Sedele so na vrtu pred svojo hišico iz medenjakov in poskušale zanetiti velik kup suhih vej. Ni jim šlo dobro od rok, saj z vžigalicami doslej niso imele izkušenj. Nikoli jim še ni bilo treba netiti ognja na tako starinski način. Kadar so hotele zakuriti v ognjišču, so si ogenj preprosto pričarale: drvom so ukazale »čirule-čarule!«, in ogenj je takoj živahno zaplapolal. Razumljivo, da se je čarovnicam zdelo silno zapleteno in vznemirljivo prižigati ogenj z vžigalicami. Znova in znova so poskušale, si pulile škatlico iz rok in porabile že vsaj petdeset vžigalic. Končno pa se jim je le posrečilo. Nastal je pravi mali kres.

»Hura!« so se razveselile. »Znamo! Najboljše smo!« Od navdušenja nad novo spretnostjo so skočile na metle, se dvignile v zrak in nad sladkim domovanjem zaplesale divji čarovniški ples.

Z dimnika medene hišice je dogajanje zaskrbljeno opazoval črni krokar. Bil je star in izkušen.

»Tole se ne bo dobro končalo,« je razmišljal sam pri sebi in zmajeval z glavo. »Puščati ogenj brez nadzora – to je zelo lahkomiselno! Kaj, če zapiha veter in se ogenj razširi?«

Glasno je zakrakal, da bi opozoril lahkomiselne čarovnice na nevarnost. Pa ga niso hotele slišati! Raje so zletele še više, se še bolj divje zavrtele na metlah in glasno prepevale čarovniške pesmi.

Nekje daleč spodaj pa je ogenj treh čarovnic vse bolj živahno plapolal. Plameni so že oblizovali posušeno travo … Hej, črni krokar, ne izgubljaj časa, takoj moraš kaj ukreniti, sicer bo prepozno! Nemudoma je treba v vas, po gasilce!

Črna krila so zaprhutala in velika ptica je z vso naglico poletela proti vasi.

V nebo se je dvigal dim in čarovnice so končno opazile, da je spodaj nekaj hudo narobe. Spustile so se k hišici. Na dvorišču se je medtem razplamtel že pravi požar. Vsenaokoli se je širil vonj vroče čokolade, toplega medu in pečenih sladkih penic. Čarovnice so vedele, kaj naznanja sladkobni vonj: čokoladna ograja okoli vrta se topi, ognjeni zublji oblizujejo polkna iz rožnatih penic in nevarno sikajo po medenih zidakih hišice.

»Gorje!« so vpile čarovnice in brezglavo tekale po dvorišču. »Na pomoč! Gori! Čokolada se topi! Po penicah diši!« so glasno klicale.

Ogenj pa se je nezadržno širil.

Kadar se kaj takega zgodi ljudem, ti takoj vedo, kaj storiti: ohranijo mirno kri, pokličejo gasilce, prinesejo vodo ali gasilni aparat in začno gasiti. Čarovnice pa se niso najbolje znašle. Ko so se končno domislile, da bi bilo treba začeti gasiti, so namesto vode izbrale čarovnijo. A gasilni uroki jim nekako niso šli prav z jezika. Vsepovprek so klicale »čirule-čarule!«, da so uroki švigali sem in tja, pa ogenj ni bil zato nič manjši. V silni vnemi, da bi pogasile požar, so pomotoma začarale, da so plameni začeli spreminjati barve. Kakor ponoreli so zaplapolali v vseh odtenkih mavrice, nad hišico pa se je vnel pravi pravcati ognjemet. Vse se je iskrilo, kakor bi praznovali novo leto. In to še ni bilo vse! V zadnjem obupanem poskusu gašenja je ena od čarovnic začarala, da so plameni začeli glasno prepevati veseljaške pesmi – takšne, ki spadajo v krčmo, ne pa v požar! Bilo bi smešno, če ne bi bilo hudo nevarno in zelo resno.

Še dobro, da je krokar poklical gasilce! Takoj so odhiteli čarovnicam na pomoč. Veliki črni ptič je letel pred gasilnim vozom in kazal pot. Sledili so vaščani, opremljeni z vedri, sodi, lestvami, drogovi in celo metlami. Ravno še pravočasno se je vsa ta odločna množica znašla na prizorišču požara. Hrupna in pisana ognjena predstava, ki se je odvijala pred medeno hišico, gasilcev ni prav nič zmedla. Nemudoma so se lotili gašenja. Voda je prihrumela iz brizgalne in gasilci so vešče usmerili vodni curek v največje plamene. Medtem so se vaščani skupaj s čarovnicami lotili manjših, a nič manj podivjanih ognjenih zubljev, ki so grozili, da bodo pobegnili v gozd. Pljuskali so vodo po njih in jih dušili z mokrimi metlami.

Kmalu je bil požar ukročen. Plameni so nehali prepevati, zmanjšali so se, izgubili barvo in poniknili. Čarovnija je razvodenela, ognjemet se je razkadil. Sladka hišica je bila rešena.

Kako so si čarovnice oddahnile! Toplo so se zahvaljevale gasilcem in vaščanom. Malo pa jim je bilo tudi nerodno, saj je požar izbruhnil zaradi njihove nepazljivosti. Na tihem so si trdno obljubile, da bodo drugič previdneje ravnale z ognjem in da bodo tudi one vedno pomagale ljudem, ko bodo v stiski. Vsem, ki so prišli gasit, so postregle z vročo čokolado iz uničene ograje, z zažganimi penicami iz polken in razmočenimi medenjaki. Črnega krokarja pa so nagradile s posebej imenitnim pecivom: velikim lectovim srcem, ki je krasilo vrata čarovniške hišice.

To bi lahko bila prava sladkosnedna pojedina, a niti čarovnicam niti gasilcem z dimom prežete sladkarije niso šle v slast. Sedeli so pred hišico, brezvoljno jedli in se tiho pomenkovali. Jasno je bilo, da bo treba hišico obnoviti.

»Zelo veliko slaščičarskih urokov bo potrebnih, da bo hišica spet kot nova,« so potrto ugotovile čarovnice. »Veste, to hišico je pričarala naša prapraprababica, ki je bila zelo nadarjena čarovnica. Sploh ne vemo, če bi jo znale same obnoviti.«

»Pa saj ni treba, da je iz slaščic!« se je oglasil krokar. »Zgradite si raje pošteno hišo, takšno, kakršne imajo vaščani.«

»Res!« so se strinjali gasilci. »Kamnita hišica je trdnejša, kljubovala bo vetru, neurju, snegu, ognju, morda celo potresu!«

Čarovnicam se je zamisel sprva zdela nezaslišana … Čarovnice – pa v kamniti hišici?! To vendar ne gre! Ko pa so še malo razmislile, so sprevidele, da ima krokar prav. Tako je s trdim delom in ob pomoči vaških mojstrov poleg ostankov medene hišice sčasoma zrasla nova, boljša in varnejša kamnita hiša. Naše tri čarovnice v njej živijo srečno še danes.

Požar pri treh čarovnicah