Princu Timijanu, edincu mogočnega kralja Pehtrana Drugega, je bilo v življenju postlano z rožicami. Na dvoru je kar mrgolelo služabnikov in vse so mu prinesli na pladnju. Zjutraj so ga umili, oblekli, počesali in mu postlali posteljo. Pri obedih so mu z vseh strani stregli samo dobrote po njegovem okusu.

Princ je bil tako razvajen, da si še nosu ni obrisal sam, kadar je kihnil.

Ker mu nikoli ni bilo treba migniti s prstom, je bil neznansko len in odveč so mu bile celo lagodne prinčevske dolžnosti. Kadar je moral sedeti ob očetu v prestolni dvorani in opazovati, kako se vlada, je široko zehal in včasih na svojem prestolčku celo zaspal. Najraje pa se je kam skril in se dolgočasnemu kraljevanju lepo izognil.

V velikem loku pa se je izogibal tudi dvorne učilnice. Dobrodušni učitelj Stanko Moder se je na vse pretege trudil, da bi ga navdušil za učenje, prisiliti pa ga ni mogel – princem se vendar ne ukazuje! Toda pameten, kot je bil, se je učitelj nazadnje domislil zvijače.

Po zajtrku konec junija je Timijana pričakal pred vrati jedilnice.

»Danes bova imela šolo v naravi,« je oznanil in hitro nadaljeval, ko je princ zavihal nos. »Zabavno bo, verjemite, vaša visokost! V gozdu bova opazovala živali, kar tako radi počnete.«

Princ Timijan je ljubil živali in je odhajal v gozd, kadar se mu je pri vratih grajskega obzidja le posrečilo izmuzniti straži. V spremstvu učitelja s stražo sploh ni bilo težav – celo salutirala jima je –, potem pa sta se s hitrim korakom podala skozi vas in mimo polj v gozd.

Timijan je nebrzdano stekel med drevesa, učitelj Moder pa je namenoma zaostal za njim. Vedel je, kam se je namenil princ, tam pa mu je nastavil limanice in princ se je nanje ujel kot muha na med. Na robu jase, kamor je bil pridivjal, je v senci pod hrastovo krošnjo sedela prikupna deklica njegovih let s knjigo v roki.

»Khm!« se je odkašljal princ. »Smem izvedeti, kaj se učite?«

»Oh, samo berem,« je odgovorila deklica, ne da bi dvignila pogled s knjige. »Ni se mi treba učiti. Danes so se začele šolske počitnice.«

»Počitnice?« se je začudil Timijan. »Kaj pa je to?«

Deklica je zarotniško pomežiknila učitelju Stanku Modru, skritemu za bližnjim grmom, in nadaljevala pogovor, kot sta se bila poprej domenila.

»Počitnice so najčudovitejša stvar na svetu. Če si se dobro učil in nimaš popravnih izpitov, lahko delaš, kar se ti zahoče.«

»A, tako!« je razočarano vzkliknil princ, se na hitro vljudno poslovil in stekel proti gradu.

»Hočem počitnice!« je ves zadihan planil v prestolno dvorano in zmotil očetov posvet z ministri.

A princu se to oprosti in kralj mu je nemudoma posvetil vso pozornost.

»Po zakonu, ljubi sin, je tako …« si je popravil krono na glavi in nato zdrdral. »Počitnice imajo samo tisti učenci, ki redno prihajajo k pouku, se marljivo učijo, delajo domače naloge in končajo razred z najmanj zadostnim uspehom.«

Malce je pomolčal in z globokim glasom nadaljeval: »Sinko, zate torej ne bo počitnic.«

»Pa napiši kraljevo odredbo o izrednih počitnicah za princa!« je trmoglavil Timijan.

»Hm, postopek za izredne počitnice bo trajal najmanj pet let,« se je z nagubanim čelom zamislil kralj Pehtran, a je komaj še zadrževal smeh.

Tudi on je namreč sodeloval v zaroti učitelja Modra.

»Sin, do počitnic boš prej prišel z resnim učenjem,« je zavzdihnil, vstal s prestola in se hitro umaknil iz prestolne dvorane.

V svojih sobanah pa je nato planil v krohot.

»Učitelja bom nekoč imenoval za ministra vzgoje in učenosti,« je zaupal kraljici Rožmarini, ko ga je silni smeh nekoliko minil.

Princu, ki ni niti slutil, da se je bil ujel v past, pa ni bilo do smeha. S kislim obrazom se je sprehajal po prazni prestolni dvorani in razmišljal …

Prihodnje jutro je bil v dvorni učilnici še pred učiteljem Stankom. Zunaj je sijalo sonce in ga vabilo k potepu, a ga ni premamilo. Zbrano je sledil pouku in takoj po kosilu napisal vse domače naloge.

Tako je bilo poslej dan za dnem.

»Vaša visokost, ljubljeni princ!« je Timijana nekega decembrskega dne po pouku nadvse slovesno nagovoril učitelj. »Tukaj je vaše polletno spričevalo. Same petice! Pošteno ste si zaslužili dva tedna novoletnih in zimskih počitnic. Pouk bova nadaljevala januarja.«

»O, ne! Nočem počitnic,« je razburjeno ugovarjal princ. »Raje mi povejte še kaj o egipčanskih piramidah, o planetih in zvezdah, o mamutih in o …«

»O vsem tem lahko med počitnicami berete v knjigah,« ga je prekinil Stanko Moder.

Timijana je odvedel v grajsko knjižnico in mu pomagal izbrati knjige. Kmalu pa se je princ že sam dobro znašel med policami in knjižnica je postala njegov najljubši prostor v gradu. No, seveda, poleg prestolne dvorane, kjer je zdaj z zanimanjem opazoval očeta in ministre pri kraljevskih poslih.

Učitelj Stanko Moder je postal minister za vzgojo in učenost, kajti kralj Pehtran Drugi je preudaril, da princ ne potrebuje več učitelja, saj sam od sebe kar hlasta za znanjem.

Čez nekaj let, ko se je kralj upokojil, je sinu s ponosom in zaupanjem prepustil prestol in krono.

Timijan je bil moder in dober kralj. Modra in dobra pa je bila tudi njegova žena – kraljica. Poročil se je bil namreč prav s tisto deklico, ki jo je srečal na jasi s knjigo v naročju.

Počitnice za princa