Nekoč, ne tako daleč nazaj, je živela princeska, ki je nad vsem vihala nos.

Recimo – ko ji je spletična Sonja zvečer prinesla temno modro pižamo, posuto z zlatimi zvezdicami, je princeska odmahnila z roko in sitno rekla: »Nočem temno modre pižame z zlatimi zvezdicami, hočem roza spalno srajčko z volančki!«

In ko je spletična Sonja prinesla roza spalno srajčko z volančki, je princeska znova zavihala nos in izjavila: »Premislila sem si. Prinesi mi čipkasto brez rokavov!«

Spletična Sonja je vzdihnila: »Kakor ukažete, vaše visočanstvo!«

Tudi vzgojiteljici Vesni se ni godilo nič bolje.

»Nočem pravljice o Rdeči kapici!« je zaklicala princeska, še preden je Vesni uspelo odpreti knjigo pravljic za lahko noč. »Hočem pravljico o princeski na zrnu graha!«

»Prosim se reče,« jo je opozorila vzgojiteljica Vesna, ki je bila konec koncev zadolžena tudi za to, da princesko nauči osnov lepega vedenja.

Toda po nekaj stavkih se je princeska pravljice naveličala.

»Nočem pravljice o princeski na zrnu graha! Dolgočasna je! Preberi mi kakšno grozno – tisto o zmaju, ki je bruhal ogenj!«

Tudi z igračami princeska ni bila zadovoljna: zlatih kock je imela dovolj po dveh minutah, zlatolasih punčk še prej, igre princeska, ne jezi se, pa se Vesna z njenim visočanstvom raje sploh ni igrala, saj je princesko, kadar je izgubila, popadla taka togota, da se je od njenega cepetanja tresel ves grad.

Najbolj je princeska vihala nos nad hrano. Do juhe ji ni bilo, zlasti če je v njej plavala »tista zelenjava«, krompir je bil »sluzast«, meso »žilavo« in solata »prekisla«. In ker sta kljub opozorilom grajskega zdravnika kralj in kraljica verjela vsem nasvetom v priročniku za vzgojo princesk, kjer je med drugim pisalo, da se kraljevskih otrok ne sme siliti s hrano, je bil princeskin jedilnik sila enoličen: orehovi štruklji, palačinke, carski praženec, slivovi in marelični cmoki in občasno, če je bila princeska ravno pri volji – suhi makaroni.

Nič čudnega, da je lepega dne vzgojiteljici Vesni prekipelo. Spakirala je kovčke in – odšla!

Na dvoru je zavladal preplah. Kdo bo pazil na princesko in jo vzgajal? Kralj in kraljica sta imela polne roke dela z vladanjem, spletična Sonja pa za vzgojo princesk ni imela ustrezne izobrazbe. Kralj je nemudoma oznanil, da išče vzgojiteljico za svojo hčer, ampak … Ni samo dober glas tisti, ki seže v deveto vas, ampak tudi slab. Nobeni vzgojiteljici ni padlo na kraj pameti, da bi šla v tako nehvaležno službo.

Kralj je razglasil, da bo vzgojiteljica, ki bo prevzela skrb za princesko, prejela trojno plačilo. Zaman.

Dokler … Dokler ni nekega dne potrkalo na grajske duri. Ko jih je služabnik odprl, je pred vrati zagledal žensko z ruto na glavi.

»Še potrebujete vzgojiteljico?« je vprašala. Služabnik jo je odpeljal v sprejemni salon, nato pa odhitel po kralja.

Kralj bi si v danih okoliščinah težko privoščil izbirčnost.

»Pa poskusimo,« je vzdihnil.

Bil je čas kosila.

Ko je kuharica na mizo prinesla orehove štruklje, se je nova vzgojiteljica zgrozila: »Pa ne, da pri tej hiši za predjed jeste sladice?! Ja, kje je pa juha?!«

Kuharica je z glavo pomignila proti princeski.

»Sem pa le princeska,« je skušala princeska Valentini, tako je bilo novi vzgojiteljici ime, ugovarjati.

»Princeska gor ali dol, dokler sem jaz tukaj, bo red!« je pribila Valentina. »Imate kaj korenčka?«

Kuharica je prikimala.

»Potem pa kar na delo!« je velela Valentina, kot da bi bila vladarica ona. »Vam bom pomagala, da bo šlo hitreje!«

Obrnila se je k princeski: »Malo potrpi – korenčkova juha bo hitro!«

In že je s kuharico izginila v kuhinjo.

Ni dosti manjkalo, pa bi princeska bruhnila v jok. Ta grozna ženska si je drznila odnesti štruklje! Ta grozna ženska jo namerava siliti z zelenjavo! Čim prej se bo morala pritožiti očku in mami in zahtevati, naj jo spodita z dvora.

Čez slabe pol ure je bila juha na mizi. Princeska je bila zaradi zamude že pošteno lačna, pa tudi Valentine se je malce bala, zato tokrat ni zavihala nosu. Ponesla je žlico k ustom in … jasno, z orehovimi štruklji se juha ni mogla kosati, okus pa, po pravici povedano, niti ni bil tako slab … Seveda princeska tega za nič na svetu ne bi priznala.

Ker sta bila očka kralj in mama kraljica v zaostanku z vladarskimi posli, se jima tistega dne princeska ni mogla potožiti, kako grdo z njo ravna nova vzgojiteljica – iz vladarske pisarne sta se prikazala šele, ko je že trdno spala.

Naslednjega dne se je zgodba ponovila. Tudi dva dni pozneje sta bila očka kralj in mama kraljica zaposlena od jutra do večera. In tako se je dogajalo dan za dnem.

Vzgojiteljice Valentine kralj in kraljica do danes nista pognala z gradu.

Pravkar sta s princesko pospravili igro princeska, ne jezi se. Na vrsti je pravljica za lahko noč.

»Katero si želiš?« vpraša Valentina princesko.

»Tisto o razvajeni princeski!« kot iz topa izstreli princeska.

Še dobro, da je razvajena samo še v pravljici!

O princeski, ki je vihala nos