Žan se je nestrpno presedal na avtobusnem sedežu. Z vrtcem so obiskali Narodni in prirodoslovni muzej in komaj je čakal, da pride domov, da bo lahko vsem povedal, kaj je videl. Misli so mu švigale sem ter tja, ko je podoživljal obisk. V veliki dvorani je videl okostje mamuta. Bilo je skoraj tako veliko kot avtobus, s katerim se je peljal. Pa majhni jamski hrošči. Pa veliki jamski medved. Pa minerali. Pa ribji fosili. Pa še in še. Vse do najstarejše piščali na svetu, ki so jo iz medvedje kosti naredili neandertalci v Divjih babah. Staro glasbilo se mu je zdelo tako zanimivo, da si je nanj zaželel zaigrati tudi sam. Ko je v trgovini s spominki videl, da prodajajo posnetke neandertalske piščali iz plastike je pobrskal po žepu za denarjem, ki mu ga je očka dal za sladoled, in ga z nasmehom izročil prodajalki. Sladoled bo že dobil naslednjič, ko bodo šli v mesto.

Ko so prispeli pred vrtec, je plastično piščal trdno stiskal v roki. Na parkirišču ga je že čakala mamica in skočil je v avto.

»Poglej, kaj sem si kupil!« je navdušeno vzkliknil Žan.

»Piščalko? Ali nimaš doma že dosti igrač?« ga je vprašala mama.

»Ampak to je najstarejša piščal na svetu. Neandertalci so jo naredili,« je pojasnil Žan.

»Tudi prav. Samo ne piskaj med vožnjo, prosim,« je rekla mama.

Med potjo domov ji je Žan navdušeno pripovedoval, kaj vse je videl v muzeju. Pot je minila kot bi mignil in deček je navdušeno skočil iz avtomobila.

»Me boš naučila zaigrati kakšno pesem?« je prosil mamico.

»Kje si našel mene?« je odgovorila mama. »Nisem ravno muzikalična. Pa še časa nimam. Skuhati moram kosilo, potem pa me čaka še priprava na jutrišnjo predstavitev v službi.«

Žan je poklapano odšel za njo v hišo. V dnevni sobi sta pred televizorjem sedela njegova brat in sestra in igrala košarko na konzoli.

»Maša! Jani! Poglejta, kaj imam! Najstarejšo piščal!«

»To pa že ni najstarejša piščal,« je odvrnila sestra.

»To je samo igračka, ki je podobna najstarejši piščali,« je pribil brat.

»Saj vesta, kaj sem hotel povedati,« je malce žalostno izdavil Žan. »Mi pokažeta, kako se igra nanjo?«

»Nimava časa,« je rekla Maša. »Janija moram zmleti v košarki.«

»Me boš figo!« je zabrusil Jani in že sta se znova zatopila v igro.

Takrat je skozi vrata stopil očka. Žan mu je planil v objem. Očka ga je dvignil v zrak in zavrtel.

»Kako si, korenjak?« ga je vprašal, ko ga je odložil in mu zmršil lase. »Kako je bilo v muzeju?«

»Hudo. Kupil sem si najstarejšo piščalko na svetu,« je rekel in mu pod nos pomolil plastično piščal. »Mi boš pokazal, kako se igra nanjo?«

»Mogoče čez vikend,« je rekel očka. »Danes moram pregledati še cel kup pogodb za delo.«

»Tudi prav,« je žalostno potarnal Žan in sedel za mizo, na katero je mama ravnokar odložila jušnik, iz katerega je zadišalo po goveji juhi.

Ko so pojedli, sta se starša odpravila v kabinet k delu, Maša in Jani pa nazaj za konzolo. Žan je še nekaj časa postaval po dnevni sobi, nato pa rekel: »Grem v gozd za hišo.«

Sprehodil se je med drevesi in sedel na štor. Gledal je piščal v roki in jo ponesel k ustom. Nežno je pihnil vanjo in iz piščali se je izvila krhek glas. Pihnil je še enkrat, tokrat močneje. Oblil ga je veder ton. Zdelo se mu je, da so ptice za hip utihnile in prisluhnile, kaj je ta neznani zvok. Zapiskal je še enkrat in v grmovju za hrbtom zaslišal šuštenje. Počila je veja in nekdo je zagodrnjal.

Žan je prestrašeno odskočil in se zasukal. V grmovju je opazil gmoto rjavega krzna.

»Medved!« je vzkliknil deček.

»Ne boj se,« se je zaslišalo iz grmovja. Zgrbljena postava se je vzravnala in Žan je opazil, da je človeška. No, skoraj človeška. Bila je čokata, obraz pa se je zdel malce potlačen s širokim nosom. Izpod obokanih obrvi so vanj strmele temne oči. »Ne vem, kdaj sem nazadnje slišal ta zvok.« Možakar je stopil k Žanu, ki je napravil korak nazaj in ga oprezno motril. »Smem?« Iztegnil je roko.

Žan je bolščal vanj, nato pa ugotovil, da možak strmi v piščal. Izročil mu jo je. Ko jo je prijel v roke, mu je obraz zažarel v nasmehu. Ponesel jo je k ustom, debeli prsti pa so lahkotno zaplesali po odprtinah. Po jasi je poletela melodija, ki je objela Žana, in zdelo se mu je, da lebdi v njej. Ko je možakar odigral in predahnil, je deček navdušeno zaploskal.

»Me naučiš tako igrati nanjo?« ga je prosil.

»Seveda, pridi sem,« je prikimal možak. »Takole jo primi, tale prst položiš semle …« Bil je potrpežljiv. Popravljal je Žana, ko je zapiskal kak napačen ton, in ga pohvali, kadar mu je uspelo zadeti napev. Tako sta igrala in igrala, dokler se jasa ni potopila v temo.

»Domov moram,« je rekel Žan. »Hvala za vse.«

»Ni za kaj,« mu je odvrnil možakar. »Lepo je slišati, da naše melodije živijo tudi v tem svetu.« Nato je stopil nazaj med grmovje in med pokljanjem vej izginil v mrak.

Žan je še nekaj časa gledal za njim, nato pa stekel domov. Ko je planil v hišo, so vsi že sedeli za mizo.

»Kje si se potepal?« ga je z nasmehom vprašala mama.

»V gozdu. Ne boste mi verjeli, kaj se mi je zgodilo.« Pomahal je s piščaljo in jo pritaknil k ustom. Preden bi mu lahko kdo rekel, da naj ne piska med večerjo, je kuhinjo napolnila melodija, ob kateri so vsi ostrmeli odprtih ust.

Ko je zaključil, se je priklonil in vsi so mu zaploskali. Še Maša in Jani, ki sta ga vedno dražila. Očka mu je zmršil lase, mama pa pritisnila poljubček na čelo.

»Kje si se naučil tako dobro igrati?« je zanimalo očka.

»Si se učil s filmi na spletu?« je zanimalo mami.

»Ja,« se je nasmehnil Žan. Če bi povedal, da je v gozdu srečal čisto pravega neandertalca, mu tako ali tako ne bi verjeli.

Najstarejša piščal