Kljub svežemu jutru se je obetal topel pomladni dan. Veter je z morja prinašal vonj po soli, a Zmagomir ni imel ne časa ne volje za občudovanje sončnega vzhoda.

»Ne bodi no tako živčen,« ga je že tretjič opomnila Dragica.

»Vedno isto,« je godrnjal Zmagomir in s kremplji raztreseno praskal po kamniti steni. »Cele noči bi se potepal.«

»Mlad je še,« je Dragica zavila s svojimi ogromnimi ledeno zelenimi očmi. »Saj jih ima komaj devetindevetdeset.«

»To je skoraj sto. Jaz sem pri njegovih letih …«

Prekinil ga je ropot. Kot bi nekaj težkega padlo pred vhod. No, saj tudi je. V votlino je hip za tem pogledala luskinasta glava. In za njo še ena. In še tretja.

»Sinko moj,« je Dragica pozdravila prišleka. »Si le prišel!«

»Ja, eee, opravke sem imel …«

»Tile opravki se bodo morali nehati,« ga je resno nagovoril zmaj Zmagomir. »Počitnice gredo h koncu, čas je, da se zresniš.«

»Saj ravno to sem hotel povedati,« je rekel najmanjši od zmajev v votlini in pogoltnil sodček rib na mizi.

»Upam, da je bil tole moj zajtrk,« je nato rahlo kolcnil.

»Sod bi lahko pustil za drugič,« je rekla zmajevka Dragica.

»Se lahko vrnemo k pogovoru o tvoji prihodnosti, sinko moj?« je spet spregovoril Zmagomir.

»Ne tvoj, najin,« ga je popravila Draga.

»Oprosti, draga,« je rekel Zmagomir.

»Kar dragica mi reci,« je zmajevka smeje prhnila nekaj dima skozi nosnice.

»Kakšni prihodnosti?« je vprašal sinko in z dvema glavama vohljal po različnih kotih za še več hrane.

»Delo si boš moral najti,« je resno nadaljeval oče. »Kot vsi zmaji moraš poiskati votlino na kakšnem srhljivem kraju, po možnosti v bližini kakšnega gradu, in nato ugrabljati princeske.«

»O tem sem že premišljeval,« je pokimal zmajček.

»Si slišal, Zmagomir?« je bila ponosna Dragica. »Najin otrok je premišljeval. Sem ti rekla, da iz tega zmaja še nekaj bo.«

»In česa si se domislil?« je hotel vedeti ata zmaj.

»Ni mi všeč,« je rekel Zmagoslav. »Nočem v službo. Raje ostanem na morju.«

»Čakaj, čakaj,« so se razburile vse glave staršev. »Na morju smo na počitnicah. A zmaji vendar spadamo v gore, med skalovje in prepade, kjer strašimo pohodnike in izzivamo viteze.«

»Vitezi so že rahlo iz mode,« je pripomnil Zmagoslav. »Princeske pa mi niso bile nikoli všeč. Težko jih je najti, koščene so in še vreščijo. Ribe imam stokrat raje.«

»Toda sinko,« je bil Zmagomir pretresen. »Sem in tja bi le lahko kakšno popapcal. Že zaradi stare družinske navade …«

»Ne bodi tečen,« ga je prekinila Dragica. »Tudi ti jih nisi nikoli maral.«

»Jaz sem alergičen,« se je uprl ata zmaj in sramežljivo pogledal v tla. »Vsaj zdi se mi tako.«

»Če nadaljujem,« je Zmagoslav iz ozadja votline potegnil še en sod z ribami in si ga stresel v grla. »Drugi časi so. Na kopnem je vse manj prostora za tako velike osebnosti, kot smo zmaji. Morja in oceani pa nam še vedno ponujajo lepe izzive. Namesto vitezov bom pač plašil gusarje. In spotoma lovil ribe.«

»Ne moreš vendar vsega življenja preživeti na morju,« je bil še vedno zaskrbljen Zmagomir. »Osamljen boš.«

Takrat je pred vhodom spet zaropotalo. Kot bi pljusknil velik val, ki je s seboj prinesel nekaj strašnega.

»Ravno prav,« je zadovoljno pokimal Zmagoslav. »Naj vama predstavim svojo prijateljico Kačušo.«

V votlino je pokukal dolg razcepljen jezik in za njim cela glava, pokrita z zelenkastimi luskami.

»Morska kača!« je zastokal Zmagomir.

»Prava lepotica,« si jo je Dragica zadovoljna ogledala. »Sem se že bala, da bo Zmagoslav ostal samski.«

»Oh, komaj sva se spoznala,« je rekla Kačuša.

»Ne vidita, da ima samo eno glavo?« ni odnehal Zmagomir.

»Tudi midva imava le enega sina, pa nama je vse na svetu,« je menila Dragica.

»Ko smo že pri lakoti, mislim, da bova šla s Kačušo še malo lovit,« je rekel Zmagoslav.

»Pa srečno pot, otročiča,« jima je ponosno pomahala Dragica.

»Ne vem, ne vem,« je zaskrbljeno momljal Zmagomir. »Najin sin – morski zmaj? Da bo vse življenje plaval, namesto da bi letel nad gorskimi vrhovi? Kaj pa tradicija? Počutim se, kot bi mi nekaj vzeli.«

»Poskusi razmišljati drugače,« je rekla Dragica. »Nisva izgubila sina, ampak dobila hčer.«

Zmagomir jo je globoko pogledal.

»Pravzaprav res lahko tako rečeva. Sicer pa … Zdaj ko je gnezdo prazno, se lahko pogovoriva še midva. Kaj meniš, Dragica? Si tudi ti kdaj razmišljala, da bi vzgajala ljubko majhno zmajčico?«

Morski zmaj