Nekega mrzlega decembrskega dne je na Medvedjem bregu zapadlo veliko snega in Marko je na vrtu pred hišo naredil tri snežene medvede. Prvi je bil mogočna zver, z veličastno glavo in močnimi šapami. Tudi drugi je bil velik, a nekoliko manjši od prvega. To je bila snežena medvedka. Tretji medved je bil najmanjši. Marko mu je naredil ljubek sneženi smrček in majhne okrogle uhlje. To je bil medvedji mladič.

Ko je fant zvečer legel spat, ni niti slutil, da se bo ponoči zgodilo nekaj nenavadnega, čudežnega in čudovitega. Ta mirna zimska noč namreč ni bila navadna noč, kakršnih je čez leto na desetine. Bila je čarobna noč. Ko je opolnoči dvorišče oblila bleda mesečina, so Markovi trije sneženi medvedi oživeli …

Zdaj niso več samo sneženi kipi, ki negibno stojijo, kamor jih kdo postavi. Premikajo se kot pravi, živi medvedi. Postavljajo se na zadnje noge in se radovedno ozirajo naokoli. Kako razigran je najmanjši medved! Navihano poskakuje okoli velikih dveh in kar ne more biti pri miru. Podi se sem in tja, rije s smrčkom po rahlem snegu in ga meče visoko v zrak, da ledeni kristalčki pršijo vsenaokoli.

»Kar takoj bomo odrinili, dolga pot je pred nami.« reče veliki medved.

»Prav imaš,« zabrunda snežena medvedka. »Pohiteti moramo, da nas ne preseneti jutro.«

Kje pa je medvedek? Še pravkar se je podil okoli hiše. Poglej ga, no – po žlebu skuša zlesti na streho! Kuka skozi okna in se čudi zanimivim stvarem, ki jih imajo ljudje v hiši.

»Kaj vendar počneš?« se zgrozi največji medved. »Pridi takoj dol! Odhajamo in držati se moramo skupaj.«

»Ne bi rad že takoj šel!« se oglasi mali medvedek z višine. »Tu je toliko zanimivega!«

»Sneženi medvedi ne stikamo okoli hiš in ne motimo prebivalcev.«

Medvedek ve, da je starejše in bolj izkušene medvede treba upoštevati, zato poklapano zabrunda: »No, prav, saj že grem …,« in se začne spuščati po žlebu.

A žleb je poledenel. Šapice izgubijo oprijem, in medvedek kar naenkrat zgrmi na tla – bum!

Hrup prebudi Marka. Najbrž je samo mačka, si misli in stopi k oknu. Pogled mu obstane na nenavadnem prizoru: mogočna snežena medveda se zaskrbljeno sklanjata k beli kepici, ki jokajoče cvili med njima. Saj to ni mogoče, prešine Marka. Sneženi medvedi, prav tisti, ki jih je prejšnji popoldan sam napravil, so živi, čisto zares živi! Fant kar v pižami steče na dvorišče. Srce mu divje razbija. Sanjam, si misli, sanjam, ali pa se dogaja nekaj posebnega, nekaj, kar se lahko zgodi samo v pravljici.

A za čudenje ni več časa! V nesreči ne smemo izgubljati besed, pomagati je treba takoj, brez odlašanja.

Snežena medveda začutita, da je Marko prišel na pomoč. Zdaj se že vsi trije sklanjajo k jokajočemu medvedku.

»Boli me!« glasno toži mali in iz oči mu kapljajo ledene solze. »Tačka boli, repek boli …«

Marko si pozorno ogleduje medvedka. Ena od sneženih šap je poškodovana in medvedkov rep štrli nekam čudno vstran. Naj zbudi mamo in očeta, da skupaj odpeljejo medvedka k zdravniku za živali? Ali bi veterinar sploh znal oskrbeti poškodbo snežene živalce?

Fant tuhta in zmajuje z glavo, a se kar hitro odloči: sam bo poskrbel za sneženega medvedka. Vzame nekaj mehkega snega in z njim nežno obloži poškodovano šapo. Tudi repek poravna, da je spet videti kot pravi, zdravi medvedji rep. Največji medved skloni svojo mogočno glavo k medvedku in dahne ledeno sapo v šapico, da se snežna obloga utrdi.

»Kako je? Te še boli?« zaskrbljeno sprašuje snežena medvedka.

Medvedek še ne ve. Da preveri, bo najprej malo pomigal s krempeljci. Potem pomiga s celo tačko in nazadnje še z repom. Da, bolje mu je. Za vsak primer še malo posmrka, potem pa se negotovo postavi na noge.

Marko poboža sneženi kožušček. »Boš lahko hodil?« vpraša.

Medvedek prikima in malce poskoči, da bi pokazal, da je s tačko zdaj vse v redu. Snežena medveda sta presrečna.

»Najlepše se vam zahvaljujeva, gospodič!« reče medvedka. »Neznansko uslugo ste nam naredili, da ste poskrbeli za malega. Mlad je še, neugnan in radoveden. Da je takole lezel po vaši hiši, nezaslišano …«

Marko se je nasmehnil, češ saj ni bilo nič, vse se je dobro izteklo. Potem je povabil sneženo druščino noter, da bi jim postregel s čajem in piškoti in da bi še malo poklepetali.

»Hvala za ljubeznivo povabilo, a v hiši je pretoplo za nas. Taliti bi se začeli. Pa tudi mudi se nam, dolga pot je pred nami,« prijazno zabrunda medvedka.

»Kam pa se odpravljate?«

Fantovo vprašanje snežena medveda spravi v zadrego.

»Oprostite nam, a o tem ne smemo govoriti,« vljudno pove največji medved.

»Veste, to je skrivnost,« doda medvedka. Medvedek pa se postavi na zadnje noge in pritisne ledeni smrček k fantovemu ušesu: »Ne bomo ti povedali,« zašepeta, »da gremo k Dedku Mrazu. Pomagali mu bomo zavijati darila. Vendar ti tudi tega ne bomo povedali.«

Marko prhne v smeh. A se takoj spet zresni in obljubi, da ne bo nikomur izdal skrivnosti.

Prisrčno se poslovijo, si pomahajo v slovo in trije sneženi medvedi odhlačajo v čarobno zimsko noč.

Marko in trije sneženi medvedi