Tema, trdna tema.

»Kje sem?« se je spraševala Majčka in tipala z rokavi naokoli.

Majčka – to je stara dekliška majica, ki jo je nekdo pravkar vrgel v smeti. Tičati v smetnjaku pa ni nič kaj prijetno. Majčka se je zelo razveselila, ko se je pokrov privzdignil.

Nekje zgoraj se je prikazal črn kljun.

»Dober dan!« je Majčka nagovorila veliko ptico, ki je radovedno kukala v smetnjak. »Jaz sem ena stara, popackana in strgana majčka. Nisem več dovolj dobra, da bi me ljudje oblekli ...«

»O, kako uporabna majčka!« je rekla vrana. »Pridi z menoj, s tabo bom postlala gnezdo.«

In že je z Majčko v kljunu odletela v beli dan.

Pristali sta visoko v krošnji. Majčka se je udobno namestila v vranjem gnezdu in prav imenitno se ji je zdelo, da se bodo na njej gnetli vranji mladički. Da bo le za kakšno rabo, da le ne bo obležala v smeteh.

Pa ni šlo vse po načrtu. Zapihal je močan veter, in čeprav se je Majčka z vsemi vlakenci oklepala gnezda, se vetru ni mogla ubraniti. Zgrabil jo je, zavrtela sta se in majčko je odneslo v daljavo.

Pristala je na morski obali. Nedaleč stran je zagledala čoln in ribiča v njem.

»Dober dan!« ga je nagovorila. »Jaz sem ena zapackana, strgana, mokra in mivkasta majčka. Nisem več dovolj dobra, da bi me ljudje oblekli, ampak vseeno sem lahko koristna. Lahko ti pomagam loviti ribe.«

Ribič se je prijazno nasmehnil.

»Takšne majčke vedno pridejo prav. Ostani pri meni, skupaj bova ribarila, pomagaš mi lahko pri pranju čolna in kuhanju ... Lahko pa mi tudi pripoveduješ zgodbe, da mi ne bo dolgčas.«

Tako sta Ribič in Majčka postala drug drugemu prijetna družba. Vsak dan sta navsezgodaj odplula na ribolov, čez dan sta malo delala in malo dremala, zvečer pa je Majčka pripovedovala, kaj vse je doživela, ko so jo še uporabljali kot oblačilo.

»Veš, jaz nisem bila navadna majica! Bila sem najljubša majica, majica izbranka! Nosile so me kar tri sestrice in vsem trem sem bila najljubša,« je rada povedala.

Nekega dne je ribič dobil prav poseben obisk. Prišla ga je obiskat vnukinja, deklica, stara kakšna štiri leta. To je bilo veselja!

Takoj je opazila Majčko.

»Dedi, kaj pa je to?«

Še preden je ribič uspel odgovoriti, se je oglasila Majčka:

»Živjo! Jaz sem ena stara, zapackana in strgana majčka. Nisem več dovolj dobra, da bi me ljudje oblekli, ampak vseeno sem uporabna.«

»Živjo, jaz sem pa Maja,« je rekla deklica in prijela majico v roko. Malo jo je stresla in razgrnila, da si je lahko ogledala potisk. »Prav ljubka majica si!«

To je bilo res, Majčko so krasile pisane ptice in čudoviti cvetovi.

»Veš, jaz nisem bila navadna majica!« je pohitela Majčka. »Bila sem najljubša majica, majica izbranka!«

Maja je pokimala: »Še vedno se vidi, da si nekaj posebnega. In nisi zelo strgana. Moja mama bi čez tele tvoje luknjice in madeže našila rdeče srčke in še bi se te dalo nositi.«

Če bi stare majice lahko zardele, bi Majčka v tem trenutku živo zardela.

»Pa misliš, da bi me kdo hotel obleči?«

Ja, Maja bi jo z veseljem oblekla!

»Če ti je všeč, jo lahko vzameš,« reče dedek. »Prevelika ti je, ampak našli bomo pas in lahko jo boš nosila kot oblekico.«

Oblekica s ptički, cvetovi in srčki? Imenitno!

Še istega dne sta dedek in Maja temeljito oprala Majčko, da je dišala kot vse dekliške majčke, ki se jih uporablja kot majčke. Malo pa je dišala tudi po morju in poletju. Zvečer je prišla Majina mama in na luknje našila srčke, nato pa so dedek, mama in Maja v Majčki skupaj šli na sladoled.

Presrečna Majčka je bila po dolgem času spet oblačilo.