Filip je bil preudaren in milosten, le nekoliko svojeglav kralj.

Bil je že v letih, še vedno pa zdrav kot dren ter močan in okreten, da je na turnirjih kot za šalo premagoval mlajše viteze in največje junake kraljestva. Le slišal je vedno slabše.

»Gluh postajam,« se je opravičeval, kadar je kaj preslišal.

Dvorjanom se je zdelo, da je to samo izgovor, kadar se hoče izogniti nezanimivim in nepomembnim zadevam. Ker pa so ga imeli radi, so mu to muho razumevajoče odpuščali. Vse manj razumevajoči pa so postajali, ker je Filip vsak dan zamujal na dopoldanske posvete.

V prestolni dvorani je bil edini stol kraljev prestol. Na njem je kajpak smel sedeti le kralj; vsi drugi so po dvornih pravilih v njegovi navzočnosti spoštljivo in potrpežljivo stali. Vse lepo in prav, toda ob čakanju jih je potrpežljivost minevala. Godrnjali so in se prestopali z noge na nogo, kajti imenitni, lepi čevlji so bili neudobni. Žulili so jih in tiščali.

»Ah, to večno čakanje!« je zavzdihnila prelestna dvorna dama in koketno dodala. »Nove šolence imam, naravnost iz Pariza. Noge mi bodo zdaj zdaj odpadle ali pa bom, oooh!, omedlela.«

»Za lepoto je treba potrpeti, milostljiva,« ji je posmehljivo odvrnil poveljnik kraljeve vojske, čeprav so visoki gizdalinski škornji tudi njega tiščali.

»Kurja očesa mi bodo še oslepela,« se je s kislim nasmehom pošalil vodja dvornega ceremoniala.

»Nič! Pritožiti se moramo!« je odločno in glasno prevzel besedo prvi kraljev svetovalec.

»Glede česa, blagorodni?« je vprašal kralj Filip, ki je ravno tedaj vstopil v dvorano.

»Vaša visokost, khm, khm,« se je odkašljal svetovalec in po globokem priklonu začel mencati. »Torej … Zelo neprijetno mi je, da vam moram dati na znanje, torej … To čakanje postaja nevzdržno.«

»Iz dna duše obžalujem, da zamujam,« je priznal kralj, sedel na prestol in po premisleku nadaljeval. »Težava je ta moja naglušnost, ah ja! Budilke sploh ne slišim več.«

»Vaše veličanstvo, kaj če bi vam izdelali tako budilko, da bi vas kar vrglo iz postelje!« se je mimo vseh odličnikov oglasil dvorni norček in, da bi omilil svojo predrznost, naredil tri prevale in salto.

Vsi zbrani so se morali zasmejati, a kralj je ostal resen. Norčkova zamisel se mu je zdela pametna. Pisarju je takoj začel narekovati razglas:

»Razpisujem tekmovanje za budilko, ki bi zbudila kralja. Zmagovalec za nagrado prejme sto zlatnikov.«

Potem je bil posvet končan. Dvorjani so se razšli po svojih sobanah, kjer so si razbolele noge hiteli namakat v lavorje s toplo vodo. Nato so se preobuli v udobne čevlje in se podvizali k mestnim urarjem, da bi jim naročili budilke po svojih zamislih.

Poveljnik vojske je želel budilko, ki bo zvenela kot salva iz desetih topov. Vodja dvornega ceremoniala si je omislil fanfare. Budilka dvornega norčka se je krohotala. Dvorna pestunja je prisegala, da ni boljše budnice kot otroški jok, minister za vreme pa je bil prepričan, da bo kralja zbudilo besnenje nevihte. Dvorni skladatelj je naročil budilko s poskočno glasbo in kardinal s cerkvenimi zvonovi.

Jutro za jutrom je kralj Filip preizkušal budilke in še kar naprej zamujal.

Pst, to prišepnem samo vam! Prav dobro je slišal vse budilke, a se je pokril čez glavo in spal naprej. Vedno je pozno v noč delal ter potem še bral učene ali zabavne knjige, zato mu je bilo jutranje spanje najslajše.

Dvorjani, ki so ga tako še kar naprej čakali, so obupovali in njihove noge so trpele. A bili so nečimrni in jim še na misel ni prišlo, da bi se odrekli lišpu, dragoceni opravi, še najmanj pa obuvalom po zadnji srednjeveški modi.

Nekega dne si je kraljev prvi svetovalec po sprejemu kar v grajskem parku sezul čevlje, bos stopil v žametno mehko travo in od olajšanja blaženo zavzdihnil.

Takrat je k njemu plašno pristopil deček, ki je služil v kraljevi konjušnici. Želel si je postati oproda kateremu od vitezov, a doslej je samo kidal staje, čistil konje in loščil sedla.

»Velecenjeni gospod,« se je ponižno priklonil. »Bi smel tudi jaz poskusiti z budilko za kralja?«

»Ti!?« se je namrdnil visoki dvorjan.

Potem se je zazrl v fantove bistre oči in pomislil, da velja poskusiti.

Razvezal je mošnjo z zlatniki in dečka vprašal, koliko bo stala njegova budilka.

»Nič,« se je ta zasmejal. »Samo zjutraj, ko bi moral kralj vstati, me odpeljite do njegovih vrat in mi jih za ped odprite.«

In to se je zgodilo takoj prihodnje jutro. Deček je skozi odškrnjena vrata v kraljevo spalnico pomolil dlan z majhno skrinjico in iz nje je nekaj brenče izletelo. Nato je zaprl vrata in prvemu svetovalcu zarotniško pomežiknil.

Že čez nekaj trenutkov se je zaslišal zvonček, s katerim je kralj k sebi klical služabnike. A še preden so prihiteli, je v spalnico vstopil prvi svetovalec. Kralj se je praskal in otepal obadov, ki jih je bil deček nalovil pri konjih, jih zaprl v skrinjico in nekaj dni stradal. Požrešno so napadli spečega kralja; zbudili so ga že s srditim brenčanjem, s piki pa so ga kar vrgli iz postelje.

Filip je moral priznati, da njegov sluh še ni tako opešal. Ni si namreč več želel pikajoče budilke, vstajati je začel kar ob običajni.

Iznajdljivemu dečku je z veseljem izročil sto zlatnikov in ga za nameček še povišal v viteza.

Sladkemu jutranjemu spanju pa se vendarle ni odrekel – sprejeme je prestavil na popoldanski čas.

Kralj, ki se je delal gluhega