Astrid je sedela na klopci pred blokom. Zaradi zvitega gležnja ni mogla skakati po igralih s prijateljicami in si je čas krajšala s petjem. Zapela je že vse pesmice, ki so se jih naučili v prvem razredu, zato je poskusila, ali ji bo uspelo zapeti kakšno v obratnem vrstnem redu:

»Vse na tla pomeče,

kuža pa priteče.

Muca pa nagaja,

ringa ringa raja.«

Med petjem jo je presenetil glas za hrbtom. »Smešna pesmica,« je rekel glas.

Astrid se je obrnila in zagledala sosedovega Gorazda. Gorazd je bil starejši in je letos končal že peti razred. Mislila je, da jo je prišel zafrkavat zaradi pesmice, vendar se je zmotila.

»Lahko malce prisedem?« jo je vprašal.

»Seveda,« je prikimala Astrid.

Gorazd je stopil okrog klopce in Astrid je opazila, da nosi v rokah dve težki vreči. Odložil ju je in si obrisal znoj s čela.

Astrid je pokukala proti vrečkam in opazila, da so polne knjig.

»Si bil v knjižnici?« jo je zanimalo. Zanimalo pa jo je očitno še marsikaj drugega, saj so vprašanja kar letela iz nje: »Si si sposodil knjige za na morje? Za koliko časa pa greste? Najbrž kar za dolgo, ker imaš toliko knjig. Jaz si bom šla knjige za počitnice sposodit naslednji teden, ker grem k babici v Strunjan. Do takrat bom imela gleženj že zdrav. Si ti že bil v Strunjanu?«

Gorazd je odkimal: »Ne, nisem še bil v Strunjanu. Pa tudi v knjižnici nisem bil. No, bil sem že v knjižnici, ampak ne danes. Te knjige so moje. Mami me je prosila, da temeljito pospravim svojo sobo. Rekla je, da imam zdaj čas, ker so počitnice. Pa sem jo. In sem nabral na kup vse knjige, ki jih ne potrebujem več.«

Medtem ko ji je odgovarjal, je Astrid s pogledom že preletela knjige, ki so se gnetle v vrečkah. »Na tejle je pa moje ime!« je rekla in jo izvlekla. »Astrid Lindgren.«

»Se ne pišeš Dolenc?« jo je pohecal Gorazd.

»Seveda se pišem Dolenc,« se je zahihitala deklica. »Ampak ime mi pa je Astrid. Tako kot tej pisateljici, ki si je izmislila Piko Nogavičko. O, hudo! Strip je!« je rekla, ko je odprla knjigo. »Tega pa nisem vedela, da je Pika Nogavička tudi v stripu. Mami mi jo je brala iz debele knjige in sem se res smejala zraven. Lahko malce prelistam strip?«

»Seveda,« je odvrnil Gorazd. »Če hočeš, ga lahko tudi obdržiš.«

»Res?« je navdušeno vzkliknila. »Hvala.« Odprla je knjigo in se zatopila vanjo. »Hihi,« se je zasmejala, »kako je ta gospod Ficko smešen!«

»Lepo beri,« ji je zaželel Gorazd. »Jaz pa grem naprej do kontejnerja.«

»Kakšnega kontejnerja?« je Astrid dvignila pogled od knjige.

»Za star papir,« je odgovoril deček. »Te knjige bi mi v sobi delale samo gnečo, ker me ne zanimajo več.«

»Kaj?« je vzkliknila in ga začudeno pogledala. Previdno je stopila na klopco, da je bila malce višja od njega, in ga potrkala po čelu. »Gorazd Šinkovec, a si ti malo čuknjen?«

»Zakaj? Ker sem pospravil sobo? Me veseli, da se strinjaš z mano. Ker sem mami rekel, da soba ni razmetana, da je to ustvarjalni nered. Ampak se ni pustila prepričati.«

Astrid je uprla roke v bok: »Ne zaradi čiščenja, bučman. Zato, ker hočeš odnesti dve vreči čisto dobro ohranjenih knjig v kontejner.«

»Kaj pa naj z njimi?« jo je vprašal. »To so zame otročarije.«

»Zate že, za koga drugega pa ne,« ga je oštela Astrid. Kot bi bila ona starejša od njega in ne on od nje. »Ne moreš metati knjig stran, če je pa na svetu toliko otrok, ki bi jih radi brali. Veš, koliko? Vsaj osemsto petnajst. Mogoče še kakšen več.«

»In kaj naj zdaj?« je skomignil Gorazd.

»Zato pa smo sosedi,« se je zasmejala Astrid in ga lahno boksnila v ramo. »Priredila bova knjižni sejem! Ti razstavi knjige, jaz pa grem po prijateljčke.«

Odšepala je do igral in povabila razigrano druščino, naj stečejo do klopce. Otroci so se veselo zapodili do knjig in jih izbirali. Astrid se je počasi vrnila za njimi, a si s povitim gležnjem ni upala v gnečo. Ko so se njeni vrstniki umaknili, je pred njo stala prazna klopca.

»Super si se to spomnila,« se ji je zahvalil Gorazd. »Čisto vse knjige so dobile nove lastnike.«

»Čisto vse? Tudi strip o Piki?« je vprašala Astrid. V glasu je bilo čutiti, da se ji nabirajo solze.

»Tudi strip o Piki,« je prikimal Gorazd. »In njegova nova lastnica si ti.« Segel je v vrečo in ji ga podal. »Saj si že prej rekla, da bi ga rada imela, pa sem ti ga spravil.«

»Gorazd Šinkovec, ti si najboljši sosed na svetu!« je vzkliknila Astrid. »Če boš med pospravljanjem našel še kakšne igrače, ki jih ne potrebuješ, pa kar pridi do mene. Bova naredila še en sejem.«

Knjižni sejem