Travne bilke in cvetlice so se zibale v vetru in se med valovanjem šepetaje pritoževale nad sušo. Pisanega travnika že dolgo ni bil zalil dež. Zemlja je bila suha kot poper, le ena luža je še ostala. Pri njej so se zbirale žuželke, da bi si potešile žejo.

»Celo večnost te že nisem videla!« je pikapolonica veselo vzkliknila, ko je pri luži srečala čebelico. »Brez tebe in mravljice igre niso več tako zabavne. Le kje se potikata? Pogrešamo vaju. Zelo!«

»Tudi medve vas hudo pogrešava,« se je čebelici izvil vzdih. »O, kako radi bi se spet igrali kakor včasih, a zdaj sva že dovolj veliki in prav je, da delava kot vsi drugi v najinih družinah.«

»Kaj pa delata?« je zanimalo pikapolonico, ki pravzaprav ni vedela, kaj je to delo.

Za družino ji ni bilo treba skrbeti, ker je ni imela. Vsak dan je poskrbela le za svoj želodček, potem pa se je po mili volji potepala in igrala s prijatelji.

»Ne vem natanko, kaj dela mravljica,« je priznala čebelica. »Včasih pomaga graditi mravljišče, včasih nosi vanj hrano. Jaz pa nabiram med. Vsak dan obletim štiri tisoč cvetov, da v panj prinesem dovolj medu. Zvečer sem potem tako utrujena, da mi ni do igre. Samo še zaspim. Z mravljico je gotovo podobno. No, odžejala sem se, zdaj pa hitim. Na svidenje!«

Pikapolonica je dolgo gledala za čebelico in razmišljala, kako bi njej in mravljici pomagala, da bi se spet lahko vsaj malo igrali s travniško druščino. Razmišljala je in razmišljala, in ko se ji je utrnilo, je razprla rdeča krila in veselo poletela nad travnik.

Drugega za drugim je poiskala prijatelje, s katerimi se je najraje igrala, in jih povabila na njihovo priljubljeno shajališče pri zadnji luži.

Metulj, čmrlj, kobilica, muren in deževnik so se kar načakali, da je nazadnje tja prilezel tudi polž. Šele takrat je pikapolonica začela razlagati, zakaj se čebelica in mravljica nič več ne družita z njimi.

»Če bi jima pomagali, bi spet imeli čas za naše skrivalnice, guganje na travnih bilkah, žoganje s semeni in hiškanje s polžkom,« je na koncu predlagala pikapolonica in vsi so se strijali.

»Že že, toda kako lahko jaz pomagam?« je zanimalo polža. »Ne znam ne leteti ne nabirati medu, za povrhu pa sem še počasen kot polž.«

»Zato pa si močan in lahko pomagaš mravljici. V hiško ti bo naložila hrano in ti jo boš počasi odvlekel k mravljišču,« je predlagala pikapolonica. »Pomagali ti bodo tudi kobilica, muren in deževnik. Videli boste, v nekaj urah bo delo opravljeno in mravljica se bo preostali čas lahko družila z nami.«

»Aha, že razumem,« je zabrenčal čmrlj. »Metulj, ti in jaz lahko letamo od cveta do cveta in pomagamo čebelici polniti vrčke z medom. Tako ji ne bo treba obiskati štiri tisoč cvetov na dan in bo dovolj spočita za igre z nami. Čudovito!«

Prihodnje jutro so se prijatelji spet srečali ob zadnji luži in se takoj po zajtrku razdelili v dve delovni skupini. Prva je pomagala mravljici, druga čebelici in kmalu po poldnevu so bili vsi prosti.

Čebelica in mravljica nista mogli verjeti, da se lahko do večera, ko bo treba nazaj v čebeljnjak in mravljišče, spet lahko brezskrbno zabavata. Prijateljem sta se brez konca in kraja zahvaljevali.

»Nehajta že!« je njune zahvale končala kobilica. »Delo je skoraj kot igra, če delamo skupaj. No, mogoče malce utrudljivo, a vsekakor zabavno.«

Ko so si odpočili, sta čebelica in mravljica izumili popolnoma novo igro – podzemno balinanje. Najpomembnejšo nalogo v njej je imel deževnik. V zemljo je skopal polóžen rov in vanj namestil kamenček, drugi pa so potem na slepo skozi luknjo frcali semena rastlin in deževnik je iz rova sporočal, čigavo je najbližje balinčku.

Zmagal je muren, a komu to mar. Zmagalo je prijateljstvo.

Na igrišču pri zadnji luži se travniška druščina zdaj dobiva vsako popoldne po opravljenem delu. Najprej malo lenarijo, potem pa si mravljica in čebelica vedno izmislita kaj novega.

Zadnjič so se igrali, kdo najdlje pihne regratovo seme. Zmagal je veter, ki je tistega dne tako močno pihal, da je prinesel oblake in z njimi osvežilen dež za travne bilke in cvetlice. Veliko luž je nastalo, a prijatelji so se še naprej vedno dobivali pri zadnji.

Igrišče pri zadnji luži