Moje ime je Marija. Stara sem devetinosemdeset let in živim sama. Včasih mi je bilo dolgčas in pogrešala sem družbo. Ure in ure sem preslonela na oknu in gledala pred blok. Navadno se ni dogajalo nič posebnega, jaz pa sem si želela, da bi se kaj zgodilo. Zgodilo se je le to, da so tu in tam otroci pri igri kričali ali da je kateri od sosedov glasno spustil pokrov smetnjaka. No, kadar se je zgodilo kaj takšnega, sem jih z okna strogo opomnila. Jasno, saj ne živijo sami. Ampak zaradi tega so rekli, da sem tečna. In priznam, mogoče so imeli celo prav.

Pred nekaj dnevi pa se je vse to povsem nepričakovano spremenilo. Od takrat nimam več časa sloneti na oknu in gledati, kaj se dogaja pred blokom, pa tudi otroškega kričanja in ropotanja s smetnjaki ne slišim več.

Da ne bo pomote – nisem oglušela ali izgubila slušnega aparata. Kje pa! Zgodilo se je nekaj boljšega. Pravzaprav se je zgodilo nekaj najboljšega. Dobila sem novega prijatelja.

Ampak lepo počasi.

Zgoraj, na podstrehi bloka imam razpete vrvi za sušenje perila. Tako delajo mnogi ljudje in to ni nič posebnega. Zgodilo pa se je, da me je na podstrehi obšla slabost. Postala sem omotična, vrtelo se mi je, zdravilo, ki bi ga morala imeti vedno pri sebi, pa sem pozabila v stanovanju. Opotekla sem se po prostoru, omahnila in padla. Vendar nisem padla na trdo, pač pa na mehko. Kot bi mi nekdo nastavil pernico. Naprej se ne spomnim.

Ko sem spet odprla oči, sem bila v svoji dnevni sobi. Sedela sem v udobnem fotelju, pred menoj pa je na leseni pručki sedel – obilen duh. Ja, prav ste slišali. V sobi je sedel duh! Kar zmrazilo me je! Bilo me je strah, jasno, koga pa ne bi bilo?! Potem pa je duh spregovoril.

»Moje ime je Babujan,« se je predstavil. »Prav vidite, duh sem, ampak brez skrbi.«

»Brez skrbi?« sem rekla. »Še kako me lahko skrbi! Kdo pa vidi in sliši duhove?! Meni se še ni zgodilo, pa imam devetinosemdeset let.«

»Gospa,« je duh rekel previdno, kot ne bi vedel, ali naj nadaljuje, »zgoraj vam je postalo slabo. Opotekli ste se in omahnili. Zadnji trenutek sem vas ujel. Potem sem vas prinesel v stanovanje.«

»A tako?« sem bila presenečena. »Kako ste pa vedeli, katero stanovanje je moje?«

»Že nekaj časa živim na podstrehi,« je povedal duh. »V glavnem sem sam, včasih pa me obiščejo prijatelji. Kadar sem sam, se najraje zadržujem na vrhu stopnic in gledam dol. Marsikaj vidim in slišim. Že nekaj časa mi je jasno, v katerem stanovanju živi kdo.«

»Strašite pa ne?!« sem bila radovedna.

»Prosim vas, za koga me pa imate?!« je bil duh kar malo užaljen. Veste, jaz sem lepo vzgojen duh in lepo vzgojeni duhovi ne strašimo vsevprek. To počno samo naši mladički, mali duhci, ker se jim zdi zabavno, in pa razgrajači. Ampak razgrajači še nam parajo živce. Do pred kratkim sem živel v vili na koncu ulice, potem pa so vilo začeli obnavljati in moral sem si poiskati nov dom. Vaša podstreha je bila kot nalašč. Razen vas in mojih prijateljev nihče ne prihaja gor.«

»Česa ne poveste!« sem že povsem izgubila strah. Duh se mi je zdel prijazen.

»Bolj sva si podobna, kot si mislite,« je rekel čez čas.

»Zdaj ga pa lomite!« sem se ujezila. »Ne morete reči, da sva si podobna. Jaz sem bila prejšnji teden pri frizerju, vi – prosim, ne zamerite mi – ste pa kot žakelj krompirja.«

»Vem, da ste bili pri frizerju,« mi je odgovoril duh. »In vem, da izgledam kot žakelj krompirja. Ampak nisem mislil tega. Podobna sva si, ker sva oba bolj osamljena in bi družba koristila obema,« je rekel. »Imam predlog.«

»Sama ušesa so me,« sem ga spodbudila, naj pove.

»Če vam je prav, lahko pridem vsak dan na obisk,« je predlagal duh. »Ko pa boste imeli perilo za obesiti ali za pospraviti, bova to naredila skupaj, ali pa bom jaz naredil namesto vas. Kaj pravite?«

»Prijazno od vas,« sem se razveselila predloga. »Samo kaj, če vas bo opazil kateri od sosedov?«

»Pa ja ne mislite, da se jih bojim,« je šlo obilnemu duhu na smeh. »Lepo vas prosim, kdo bo odraslemu človeku verjel, da je videl duha? Kdo bo verjel, če bo kateri od sosedov rekel, da k vam zahaja duh? Pameten nihče. Takšnemu se bodo vsi smejali. Rekli bodo, da je malo trčen. Imam prav?«

Še malo, pa sva imela pred seboj skodelici. Moja je bila polna, Babujanova prazna. Duhovi v resnici ne pijejo in ne jejo, znajo pa se dobro pretvarjati. In meni je tako všeč.

Od takrat prihaja duh Babujan k meni vsak dan na čaj. Dolge ure se pogovarjava in smejeva. Vam lahko povem. Vi mi verjamete, kajne?

No, lahko vam povem še eno skrivnost. Duh Babujan je zelo redoljuben. Ne samo, da na koncu skodelici vedno opere. Navadno mi posesa stanovanje in zlika perilo, pri tem pa veselo poje in se vrti. Ampak to je skrivnost. Velika skrivnost. Saj veste, duhovi morajo biti grozljivi in strašljivi. No, vsaj misliti moramo, da so takšni.

Gospa Marija in nenavadni obiskovalec