Ponoči je deževalo, in poletno jutro se je zbudilo v soparni beli srajčki.

Pikolovček, obut v gumijaste škornje, je stal ob Pišmeuhčevi postelji:

»Vstani, greva po gobe!«

»Mhm,« je zamomljal Pišmeuhec, a ni odprl oči.

Pikolovček je potegnil odejo z njega.

»Pohiti!« je še rekel in odkorakal z odejo pod roko, da se Pišmeuhec ne bi spet pokril in spal naprej.

Kmalu sta prijatelja vsak s svojo košaro zabredla v gozd nad vasjo.

Po dobri uri stikanja med podrastjo so bili v Pikolovčkovi košari samo trije jurčki, lepi in zdravi, kot bi jih kdo naslikal. Pišmeuhec pa je svojo košaro komajda še nosil, tako polna je bila.

»Kaj vse si pa ti nabral!« se je zgrozil Pikolovček, ko je pregledoval njegovo bero.

»Same prelepe gobice!« je ponosno in navdušeno povedal Pišmeuhec.

»Jih boš gledal ali jedel? Če jih misliš gledati, prav, če jih misliš jesti, pa ni prav. Tole je neužitna golobica. Po njej bruhaš. Turki so užitni, a ko jih režeš, grdo počrnijo – fuj! In tole je zelena mušnica. Bi rad umrl?!«

Gobo za gobo je metal iz Pišmeuhčeve košare.

»Nehaj, saj ne bo nič ostalo!« se je uprl Pišmeuhec.

»Čisto dovolj bo ostalo. Lisičke in karželj so v redu. Jurčki pa so skoraj vsi črvivi!«

»Pusti jih!« je Pišmeuhec z rokami zakril svojo košaro in se nato pošalil. »Malo mesa ne škodi.«

Pikolovček se je namrdnil, zavil z očmi in ostal smrtno resen.

»Dobro jih obreži, da ne bodo res črvi plavali po juhi. Ogabno!«

Pišmeuhec si je mislil svoje, a je vdano skomignil z rameni. Po svoje je bil vesel, da košara ni bila več tako težka, in hvaležen, da ga je prijatelj obvaroval zastrupitve z mušnico.

Ko sta jo mahnila proti domu, je sonce že močno žgalo in napovedovalo čas kosila. Gobarja nista utegnila zajtrkovati, zato sta se podvizala vsak v svojo hišo in kuhinjo. Iz Pišmeuhčeve je po vasi kmalu zadišalo po praženi čebuli in potem po gobovi juhi.

Velik lonec in kup krožnikov je prinesel na vrtno mizo.

»Mmm!« so vonjave privabile na okno soseda Lenuhca.

»Pridi, če ti diši,« ga je povabil Pikolovček. »Pa še koga pripelji! Gobove juhe je za pol vasi.«

Lenuhec je bil len za vse vrste dela, a za klicanje vaščanov k obedu pri sosedu se je le pomujal.

Za polnim omizjem so si nato veselo napolnili krožnike, zadovoljno mlaskali in klepetali, da je vrvež zmotil Pikolovčka, ki je v kuhinji še vedno čistil svoje tri jurčke.

»Kaj pa imate?« je radovedno pomolil nos skozi okno.

»Gobovo juho,« so v en glas odgovorili Pišmeuhčevi gosti.

»Pridi, Pikolovček, še ti na en krožnik!« ga je povabil Pišmeuhec.

»Ne, hvala! Gotovo nisi dovolj natančno obrezal svojih črvivih gob!«

Gostje so se s pogledi za trenutek zapičili v krožnike, nato pa spet veselo zajemali.

Pikolovček je zamahnil s kuhinjsko krpo, kot da odganja muho, in izginil z okna.

Pozno popoldne, ko je Pišmeuhec že davno pospravil mizo in se sit gugal v viseči mreži, je Pikolovček na svojo vrtno mizo ponosno postavil en sam samcat krožnik gobove juhe. Okoli vratu si je privezal bel prtiček in zajel z žlico. Juha se mu ni zdela dovolj okusna, a ni bil prepričan.

»Hej, Pikolovček, pridi in pokusi mojo juho! Nekaj ji manjka.«

»Meni se zdi dobra,« je rekel Pišmeuhec po pokušini, a Pikolovček je juho vseeno dosolil.

»Kaj pa zdaj?«

»Zdaj je še boljša,« je zacmokal Pišmeuhec, ki je bil že spet lačen.

A Pikolovčku se še vedno ni zdela najboljša in je dodal še malce soli.

»Na, zdaj je pa preslana!« se je nakremžil.

»Zdaj je vrhunska,« je menil Pišmeuhec.

»Kar pojej jo!« si je Pikolovček snel prtiček izza vratu.

Pišmeuhec se je s slastjo lotil gobove juhe, in že je ni bilo več.

»Na, zdaj pa imam! Na moč sem si zaželel dobre gobove juhe, toliko truda sem vložil v vse skupaj, nazadnje pa sem lačen, ker je bila zanič!« je potožil Pikolovček.

»Moje juhe je še nekaj ostalo. Boš?« ga je vprašal Pišmeuhec.

»Samo poskusil jo bom.«

Pa je ni samo poskusil. Tri krožnike jo je zmazal, kot bi mignil, in nazadnje s kruhom pomazal še lonec.

»Greva jutri tudi po gobe?« ga je vprašal Pišmeuhec, ko sta počivala v senci.

»Gobe? Dva dni zapovrstjo? Rad imam pester jedilnik. Jutri bi se mi prilegel pečen mlad krompir. Prideš na kosilo?«

»Pridem in prinesem borovničev sladoled za posladek. Če se mi bo seveda dalo po borovnice.«

Pikolovček se je skrivaj nasmehnil, kajti vedel je, da z borovničevim sladoledom ne bo nič. Pišmeuhec bo gotovo spal do kosila.

»Najboljša sladica bo tvoja družba,« je prijatelja prijazno potrepljal po rami.

In tako je tudi mislil.

Gobova juha