Moje ime je Babujan. Sem duh in živim v zapuščeni vili na koncu ulice. Odrasli se vili izogibajo, ker se jim zdi grda. Če bi bilo po njihovo, bi jo kar porušili. Otrokom ves čas ponavljajo, da v njej straši. Odrasli me seveda še nikoli niso videli, vendar nočejo, da bi otroci hodili noter. Pravijo, da stare, zapuščene zgradbe niso primerne za igranje, ker so nevarne. Hitro se lahko kaj zgodi. Zato otroke strašijo z zgodbami o grozljivih strahovih in strašnih duhovih.

Nič čudnega, da stare vile leta in leta ni nihče obiskal. V glavnem sem bil sam in brez prijateljev. Si sploh lahko predstavljate, kakšno je življenje brez prijateljev?

Ampak nekoč je bilo drugače. Vila je bila krasna in nova, polna je bila ljudi in duhov! V njej je bivala običajna človeška družina: očka, mamica in dva človeška mladička. Ob njih pa še družina duhov, prav tako očka, mamica in dva mladička.

Življenje pod isto streho je nekako šlo in otroci smo se pogosto igrali skupaj. Otroška mladička se nas nista bala. Prav nasprotno! Kadar smo bili sami, sta skakala po nas, vriskala in nas cukala.

Drugače pa je bilo z odraslimi. Kadar sta človeški oče ali mama naletela na duha, sta prebledela. Včasih je kateri od njiju celo kriknil in zamižal. V tistem trenutku smo izginili, ali se pretvarjali, da smo kaj drugega; enkrat zavesa, ki se je snela in padla na tla, drugič zavržena rjuha.

Ampak kadar se pretvarjaš, da si nekaj drugega, kot si v resnici, se lahko zgodi, da tako tudi ostane. Nam se je pripetilo kar nekaj neprijetnih dogodkov. Vam se bodo zdeli smešni, nam pa niso bili.

Samo poslušajte!

Najprej se je neprijetnost zgodila moji sestrici. Ko je naletela na človeško mamo, se je spustila v kot za vrati, a je človeška mama ni spregledala.

»Kaj pa je to?« je rekla in pograbila mojo sestrico. Mečkala jo je po rokah, da jo je že vse žgečkalo, potem pa sklenila: »Krasno blago, svetlih barv in z nežnim vzorcem. Kot nalašč za kuhinjsko zaveso.«

Še preden je lahko sestrica kar koli naredila, je človeška mama sedla za šivalni stroj in jo zarobila. Malo zatem je moja sestrica že visela na oknu. Prav nič ni mogla storiti. Na oknu je visela do noči, dokler je nista oče in mama rešila. Od takrat je bila sestrica bolj previdna. Človeški mami pa zjutraj ni bilo jasno, kje je nova zavesa.

»Saj nisem sanjala!« se je jezila.

Naslednja je na vrsto prišla mama. Bil je zaspan, deževen dan. Ker sta človeška mama in oče zgodaj vstala, je moja mama izkoristila priložnost in smuknila v njuno posteljo. Ne bi ji bilo hudega, a se je človeška mama nepričakovano vrnila. Ob pogledu na mojo mamo, se ji je obraz razlezel v nasmeh.

»Kako mehko blago,« je dahnila, ko jo je imela v rokah. »Kot nalašč za robce. Nikoli jih ni dovolj,« in že je bila z mojo mamo v rokah za mizo. Vzela je velike škarje in hrsk, hrsk razrezala blago.

O, nikar se ne bojte! Škarje in šivanke duhov ne morejo poškodovati! Ne boli nas! Če gre duh na dva dela, pa tudi ni nobene težave. Hitro se lahko sestavi. In če gre na štiri prav tako. Ampak človeška mama je mojo mamo razrezala na šestnajst kosov. Ta je pa huda! Si sploh lahko mislite, koliko časa je od takrat naprej moja mama preživela pred ogledalom?! Vsakokrat, ko se je sestavljala, so minile dolge ure! In še potem ni bila povsem zadovoljna.

»Nos bi moral biti bolj tu,« se je jezila, »in desno oko, le kje je desno oko? Je kdo videl moje desno oko?! Aha, tukaj je. No, samo malo. Samo še malo, pa bom.«

Oče je zaradi tega godrnjal. Kamor koli sta šla, vedno sta zamujala. Ampak s tem smo nekako živeli.

Dokler se ni neprijetnost zgodila mojemu očetu, ki je že tako bolj godrnjave sorte.

Samo poslušajte. Neko popoldne je dremal pod mizo. Mislil je, da je varen, ampak kaj ko se je človeška mama ravno takrat spravila k pospravljanju! Ko je naletela na očeta, ki jo je samo debelo pogledal, je javknila:

»Kakšna grda, umazana cunja pa je to?!«

Z obema rokama ga je zgrabila in odnesla v kopalnico. Zbasala ga je v pralni stroj, vsipala pralni prašek in vključila program za zelo zamazano perilo.

Ko se je stroj nehal vrteti, je bilo očetu slabo. Rigal je in kolcal in pri tem spuščal milne mehurčke. Vsi smo se mu smejali, očetu pa ni bilo do smeha. Rekel je, da mu je vsega dovolj, in nam naročil, naj spakiramo, ker odhajamo drugam.

Mama in sestrica sta ga ubogali, jaz pa sem se uprl, da ne grem nikamor.

»Tu imam prijatelje!«

Nekaj časa smo se prepirali, nazadnje pa je oče popustil. Rekel je, da sem dovolj velik. Če želim ostati, lahko ostanem. In tako sem ostal.

Sprva sem bil še kako zadovoljen! Zvečer me ni nihče podil spat in zjutraj me ni nihče budil. Televizijo sem lahko gledal, kolikor sem hotel in kadar sem hotel.

Ampak stvari se spreminjajo.

Človeška mladička sta odrasla in odšla od doma. Ker je bila vila za človeškega očeta in mamo prevelika, sta nekega dne odšla tudi ona dva. Čakal sem, da se vrneta ali da se vselijo novi ljudje, a se ni zgodilo. Hiša je samevala in jaz prav tako. Od takrat je tako minilo veliko let.

Potem pa sem se odločil, da temu naredim konec. Vendar nisem mogel kar tako ven, na ulico. Ljudje bi se prestrašeno razbežali. Vaši očetje in mame bi kričali, da je duh in da straši. Reši se, kdor se more! Zato sem odšel med otroke. Najprej sem spoznal Petra, nato še njegove prijatelje.

Zdaj je vila ob popoldnevih spet polna otrok in nikomur ni več dolgčas!

Duh Babujan se predstavi