»Kdaj bo že nehalo deževati!« se je jezila veverica Ernestina. »V takem vremenu me niti čiščenje ne veseli!«

V Ernestininem gnezdu je bilo vedno vse kot iz škatlice. Za večino gozdnih živali je bil njen domek previsoko nad tlemi, da bi jo obiskali, pa tudi sicer ni bila preveč družabna. Ko se je ob redkih priložnostih pri njej oglasila prijateljica, veverica Beti, je bila vseeno zadovoljna – Beti je bila kratkočasna družba, vedno na tekočem z gozdnimi novicami.

Bilo bi lepo in prav, če bi tudi Ernestina kdaj obiskala Beti, a kaj, ko je imela toliko dela, da je minil teden in še eden in tako naprej, dokler ni bilo treba začeti misliti na zalogo hrane za zimo, in spet ni bilo časa.

Do takrat, ko je tople poznopoletne in zgodnjejesenske sončne dneve izrinilo deževno obdobje, je Ernestina postorila marsikaj. Med drugim je lešnike, ki jih je nabrala pod lesko na robu gozda, skrila ob velikem hrastovem štoru. V razpoke na lubju bora ob veliki skali pa bo pozimi šla iskat borova semena.

»Žir bo moral počakati, da mine ta nadležni dež,« si je rekla in se zaprla v svoj domek.

Po dobrem tednu mokrega vremena je na rogovili z Ernestininim gnezdom pristal brglez Milko.

»Ernestina, si doma?« je zaklical, preden je toka, tok! s kljunom potrkal po strehi.

»Doma,« je zagodrnjala Ernestina in pomolila glavo iz gnezda. V resnici ni pogrešala ne ptičje ne katere koli druge družbe.

»Si že nabrala zalogo za zimo?« je vprašal brglez Milko.

»Sem, če že hočeš vedeti,« je z odrezavim glasom odvrnila Ernestina, čeprav je bilo to samo delno res.

»Lahko bi mi pokazala svoja skrivališča,« je rekel Milko. Je res imel priliznjen glas ali se je veverici Ernestini samo zdelo?

Zamahnila je s tačko. »Nimam časa za tvoje neslane šale,« je rekla.

»Resno mislim,« je odvrnil brglez Milko. »Živali moramo držati skupaj.«

»A ja?« se je posmehnila Ernestina. »Hočeš reči, da bi ti dišala moja hrana!«

»Kako sploh lahko pomisliš na kaj takega!« je užaljeno odvrnil Milko. »Kdo pa je lani pozabil, v katero drevesno duplino je skril semena, a? Če ne bi imela dovolj zalog, bi ti trda predla.«

»Če,« je poudarila veverica. »Pa sem jih imela!«

»Previdnost ni nikoli odveč,« je vztrajal brglez Milko. »Če bi si zaupala, kam sva skrila hrano za zimo, bi si lahko pomagala, če …«

»Pozabi!« ga je prekinila veverica Ernestina. »Bom že sama poskrbela zase.«

»Pa nič!« je jezno tlesknil s kljunom brglez Milko. In že je odletel.

Po dveh poznojesenskih sončnih dneh se je z neba spet ulilo kot iz škafa. »V takem vremenu res ne morem zdoma,« je sklenila Ernestina in se zakopala v svojo mehko posteljico.

Ker je imel tisto jesen dež mlade, so bile njene zaloge hrane, ko je na vrata potrkala zima, mnogo skromnejše kot pred letom dni. »Bo že kako, saj ne pojem veliko,« se je bodrila Ernestina. Nato je legla k počitku.

Ko se je zbudila, je naletaval sneg. Gozdna tla so bila že prekrita s tanko snežno odejo. Ernestini je zakrulilo v želodcu. »Hitro po lešnike k hrastovemu štoru!« si je rekla.

Izkazalo se je, da prvi štor ni pravi. Tudi drugi ne! Šele pri tretjem je zavohala skrite lešnike. Še dobro, saj se ji je od lakote že pošteno vrtelo v glavi.

Ko je prišla domov, se je tresla od mraza.

Toka, tok! je potrkalo po strehi. »Smem naprej?« se je oglasila veverica Beti. »Zebe me …«

»Mene tudi,« je odvrnila Ernestina. »Kar naprej!«

Stisnili sta se druga k drugi, dokler jima ni postalo prijetno toplo in sta zadremali.

Ko bi bilo treba spet jesti, je še vedno snežilo.

»Kam sem že skrila borova semena?« se je na glas vprašala veverica Ernestina. Naj se je še tako trudila, ni in ni se mogla spomniti.

»Saj lahko jeva moja,« je ponudila veverica Beti.

»Velja!« je rekla Ernestina. »Ti poskrbiš za hrano, jaz pa za stanovanje. Skupaj nama bo topleje.«

Dnevi počitka in budnosti so si podajali roko, dokler niso Betijine zaloge začele iti h koncu.

»Menda vendar ne bova umrli od lakote?« je prvič prešinilo Ernestino ravno v trenutku, ko je na s snegom prekriti rogovili z Ernestininim gnezdom pristal brglez Milko. Ne da bi potrkal, je pomolil kljun v veveričji domek.

»Kako smo?« je vprašal.

»Ne najbolje,« je zamomljala Beti. »Ne moreva se spomniti, kam sva skrili vso hrano.« Ernestina je molčala.

»Imata srečo,« je spodbudno rekel brglez Milko. »V razpokah lubja bora pri veliki zasneženi skali sem našel …«

»Ne moreva jesti hrane, ki ni najina,« je zmajala z glavo Beti, ki je vedno mislila najprej na druge, šele potem nase.

»Si rekel pri veliki skali?« je oživela Ernestina. »Zdaj se spomnim – prav tja sem skrila svoja semena!«

»Potem pa kar za menoj,« je tlesknil brglez.

Od tistega dne so se Ernestina, Beti in Milko skozi zimo prebijali skupaj.

In ker vemo, da kdor čaka, dočaka, se je lepega dne v gozd vrnila pomlad. Ko je bilo hrane znova v izobilju, so naši prijatelji priredili velik piknik.

Tudi mene so povabili. Jesti so mi dali borovnice z bukovega lista in piti roso iz želodove kapice – še danes imam moker jezik!

Držimo skupaj