»Velika zabava pri medvedu Godrnjavcu, velika zabababababava pri medvedu Godrnjavcu!« je donelo po gozdu.

Gospa Šoja je imela rada hrup. Še raje je imela zabave. Hrupne zabave pa je naravnost oboževala.

»Danes popoldne pri Godrnjavcu, Bunkec,« je zavpila ježku.

»Ne pozabi na Godrnjavčev rojstni dan, Skoček,« je zajčka zmotila pri preštevanju korenčkov.

»Gotovo se že veseliš torte, Miško!« je preletela miška in odbrzela naprej.

»Mmmm, zabava,« je Miško pomislil na pisane balone in medeno pecivo in ... »Oh, saj res, darilo!«

Mišek je šele pred kratkim prišel v gozd, saj mu je poplava odnesla dom. Njegov novi domek je bil skromen. Nič primernega za darilo ni imel. Šoja bo iz svojega gnezda, polnega bleščečih reči, gotovo prinesla kaj dragocenega. Ježek Špikec bo verjetno kaj sešil in veverica Čopka kaj spekla.

Le on, mali mišek, ni imel ničesar. Naj sploh gre na zabavo? Nerodno bi bilo priti praznih rok. Gotovo bi bil edini brez darila. Naj se zlaže, da je bolan?

Pobral je listek, da bi si zapisal ideje, če bi se mu kakšna utrnila. Zamišljeno je postopal po jasi. Dolgo je taval, dokler ga ni zmotil živžav. Naenkrat je opazil troje.

Najprej, da je bilo že skoraj poldne. Zabava se že začenja. Potem, da so mu med razmišljanjem nožice same zavile na pot k medvedovi votlini. In na koncu seveda, da je še vedno brez darila. Zavzdihnil je in se približal.

Družina Stržkovih je veselo prepevala in najbolj razposajeni gostje so že poplesavali po travniku pred Godrnjavčevo votlino. Dišalo je po medu in jagoladi. Medo se je pred vhodom zaskrbljeno oziral v nebo.

Res, komaj so se zbrali, že je zagrmelo. Prvim kapljam so sledili plohi, ki so vse pregnali v Godrnjavčev dom. Tako silovitega naliva zlepa nihče ni pomnil.

»Eh,« je rekel Godrnjavec.

»Eh,« so ponovili gostje.

»Ojej,« je rekla Čopka s takim glasom, da so vsi pogledali.

Rojstnodnevna torta, lepotica iz smetane in borovnic, se je v nastali gneči sesedla in pod streho so prinesli neprivlačno vijolično kepo.

»Že vem, kaj nas bo spravilo v boljšo voljo,« je rekla Šoja. »Darila!«

Izvlekla je paket. Premočeni papir je Godrnjavcu sam razpadel v tacah in ogledalce v njem ni bilo videti tako ljubko, kot bi bilo suho.

»Tudi moje darilo je razmočeno,« je bil razočaran ježek Špikec.

»Nič za to,« je Godrnjavec tolažil goste, saj je želel ohraniti dobro voljo med gosti. A ravno te je primanjkovalo. Stržkovi so si s kljunčki čistili perje. Očitno nekaj časa ne bodo peli.

»Jaz darila sploh nimam,« je tiho potožil mišek. »Če bi znal risati, bi na tale listek lahko narisal vsaj voščilnico.«

»Ali napisal pesem,« je dodala Staša Stržek, ki je stala tako blizu, da ga je slišala.

»Na podoben listek smo nekoč napisali načrt za družinski izlet, « se je spomnil Miško, ki ni opazil, da ga posluša vse več živali.

»Veliko zanimivega smo doživeli,« je nadaljeval. »Toda še bolj napeto je bilo med poplavo. Na listu nas je nosilo med koreninami in nismo vedeli, ali se bomo sploh še ustavili.«

Vse bolj razgret je pripovedoval o pustolovščinah, ki jih je mišja družinica doživela pred prihodom v svoj novi domek. Prej namrščena družba se je tako zatopila v njegovo pripoved, da je pozabila na slabo vreme. Skupaj so trepetali ob nevarnih prigodah malega miška in njegovih staršev. Ko je že kazalo, da jih bo pogoltnil hudournik, se je Godrnjavcu zaletelo, saj je od napetosti kar pozabil dihati.

Na srečo je mišjo družino rešila vidra in preostanek zgodbe je bil poln igre in smeha in novih prijateljev. Posebej, ko so na koncu v votlino posvetili sončni žarki. Nevihte je bilo konec.

»Tvoja zgodba je eno najboljših daril, kar sem jih kdaj dobil,« je na koncu rekel Godrnjavec. »Se gremo še ven poveselit?«

Čopka je iz ostankov torte pripravila slastne borovničeve kroglice in nad travnikom se je razpela mavrica. Mišek Miško je zamišljen gledal v listek, ki ga je še vedno držal v tačkah.

»Povsem brez darila torej le nisem prišel,« je pomislil in se zadovoljen pridružil živalim na plesišču. Zabava se zdaj šele začenja!

Darilo za rojstni dan