»To morate slišati!« je maček Jure pritekel k prijateljem, ki so počivali v senci za šolo. »Na vrhu zadnjega bloka stoji čebelnjak!«

»Tu, v mestu?« je bil začuden pes Brane.

»O, ja!« je mijavknil maček. »Samo poslušajte. Tako kot vsako jutro sem splezal na najvišjo teraso. Od tam je krasen razgled po naselju! Danes pa me je pričakalo presenečenje. Najprej sploh nisem vedel, kaj vidim. Slišalo se je brenčanje in meni se še sanjalo ni, kaj bi lahko bilo. Potem pa je iz pisane škatle priletela čebela in mi sedla na smrček.«

»Te je pičila?!« je pisknil jež Boris.

»Ne,« je maček zamahnil s šapico. »Predstavila se mi je.«

»A daj no!« je bil presenečen pes. »Boš rekel, da znajo čebele govoriti?! Mislil sem, da samo brenčijo in pojejo. Povej kaj več!« je spodbudil mačka.

»Pravzaprav vam bo več povedala kar čebelica sama,« je maček spodvil rep. »Povabil sem jo, naj pride,« je obrnil glavo.

Vsi so se zastrmeli v rjavo piko, ki je postajala čedalje večja in glasnejša, dokler ni sedla na cvet pred njimi.

»To je čebela Rosa,« je povedal maček.

»Prišla sem se vam predstaviti,« je čebela zatresla tipalke. »Od zdaj naprej bomo tudi me živele v naselju. Prav je, da se poznamo.«

»To pa res,« se je glasno strinjal pes.

»V mesto so nas prinesli, ker nas potrebujete tudi tu,« je pojasnila čebela.

»A ja? Za kaj pa?!« je pihnil jež. »Tako majcene ste. Kaj bi sploh lahko naredile za nas? Vem samo, da pikate!«

»Ti in tvoje pikanje!« je zarenčal pes. »Če kdo pika, pikate ježi!«

»Zdaj si pa nesramen,« se je ježu zatresel glas. »Sploh si pa sam sedel name!«

»Tako je tudi z nami,« se je oglasila čebela. »Pičimo samo, kadar smo ogrožene in se branimo, sicer ne.«

»Aha,« je prikimal pes. »Kaj pa sploh počnete?«

»Medtem ko nabiramo nektar, oprašujemo rastline. Med pašo prenesemo pelod z enega cveta na pestič drugega. Tako nastane plod.«

»Pa kaj!« je pihnil jež. »Vseeno mi je za rožice.«

»Brez nas ne bi bilo ne jagod, ne češenj, ne breskev. Tudi jabolk in hrušk ne bi bilo!« je zabrenčala čebela.

»To pa ni kar tako,« je zalajal pes. »Majhne ste, a opravljate veliko in pomembno delo za vse nas!«

»Rad imam jabolka in hruške,« se je obliznil jež.

»No, vidiš!« je bila navdušena čebela. »In tam zgoraj na terasi ne bomo nikogar motile. Naša pot vodi z vrha bloka do travnika in divjih kostanjev na drugi strani parka. Težava nastane konec poletja, ko cveti vse manj rastlin. Takrat nam bo pomagal čebelar.«

»Oooo,« je zarenčal pes. »Človeka se morate paziti. Že mogoče, da vam bo pomagal, a vam bo med tudi vzel!«

»No, ja,« so čebeli zaplapolale tipalke. »Ljudje nam resda jemljejo med, po drugi strani pa poskrbijo za nas, ko je najtežje. Brez njih bi domače čebele težko preživele.«

Čebela je nekaj trenutkov molčala, potem pa zaključila:

»Brez skrbi. Nekaj medu vedno ostane. Najslajši bo za prijatelje.«

»Čebele so mi všeč,« je pes navdušeno zamahnil z repom in prijatelji so se strinjali: »Čebele so nam všeč.«

Čebele z najvišje terase