Nekoč je v koči ob morju s svojimi tremi otroki Mihcem, Lučko in Jakcem živel ribič. Odkar mu je bila pred letom dni umrla žena, je otroke vsako noč jemal s seboj na ribolov – bili so premajhni, da bi jih puščal same doma. V kabini ribiške barke jim je mehko postlal, in ko so se zjutraj zbudili, so bili zabojčki polni rib, barka pa zasidrana v zalivu tega ali onega samotnega otočka. Z gumenjakom je oče otroke odpeljal na kopno, da so se načofotali v kristalno čisti plitvi vodi.

Tudi tistega jutra ni bilo nič drugače. »Ostanite blizu obale,« je ribič kot vsakič naročil otrokom, preden so se zapodili v morje. Čeprav so ga oči ščemele od utrujenosti, je budno spremljal, ali upoštevajo njegova navodila. Ko se je najmlajši, Jakec, ki se je šele pred kratkim naučil plavati, preveč oddaljil, je zaklical: »Jakec, takoj nazaj!«

»Saj se s prsti še vedno lahko dotaknem dna!« je odvrnil Jakec in začel peti pesmico o barčici, ki plava po morju.

»Nazaj, sem rekel!« mu je še enkrat ukazal oče.

Nenadoma se je na mirni morski gladni pojavil visok val. Starejša otroka sta imela dovolj časa, da sta se umaknila, medtem ko je Jakca zalilo.

Ribič se je pognal v morje.

Prepozno. Jakca ni bilo več. Na mestu, kjer je izginil pod gladino, je iz vode skočil delfin in žalostno zapiskal, preden je odplaval na odprto morje.

Mihec in Lučka sta zajokala. Ni dosti manjkalo, pa bi ribiču od žalosti počilo srce.

Ker pa življenje kljub težkim preizkušnjam teče dalje, so se ribič in otroka čez čas vkrcali na barko in odpluli domov. Ribič je ribe prodal na tržnici, ponoči pa spet šel na delo.

Ko sta se Mihec in Lučka zjutraj zbudila, je bila barka zasidrana v zalivu istega samotnega otočka kot dan prej. »Ne oddaljujta se,« jima je zabičal ribič. Toda otroka je nevidna sila vlekla v globljo vodo. Segala jima je že do vratu, ko je priplaval delfin in se podrgnil obnju.

»Na hrbtu ima takšno znamenje, kot ga je imel naš Jakec!« je zaklicala Lučka.

»Tako je,« je izdavil ribič. »Pozdravit nas je prišel in se poigrat z vama.«

Delfin si je bratca in sestrico naložil na hrbet in ju popeljal po zalivu. Nato je uprizoril paleto umetniških skokov, ki so jemali dih.

»Zakaj ne more z nami domov?« je zajokal Mihec, ko je bilo lepega konec in je delfin zažvižgal v slovo.

»Vsaj živ je,« je bratca tolažila Lučka. »Boš videl, vsak dan se bova igrala z njim, s pesmico ga bom priklicala.« In je zapela:

»Bratec Jakec, pridi k nama,

ves igriv in dobre volje.

Kaj bi se igrala sama,

če je v troje dosti bolje!«

Tedaj je ribič zavpil: »Pazi, Lučka!« in skočil v vodo. Na mirni morski gladini se je namreč pojavil visok val. K sreči je ribiču uspelo hčer v zadnjem trenutku ujeti za roko in jo potegniti iz vode.

»Če mi daš deklico, ti vrnem fantka,« se je oglasil dobrikajoč se ženski glas.

»Kdo si?« je zaklical ribič. »Pokaži se!«

Iz morskih pen je najprej pogledal z dragimi kamni okrašen ribji rep, nato pa, na drugi strani, še ženska glava.

»Morska deklica!« sta v en glas vzkliknila Mihec in Lučka.

»Tako je,« je spregovorila ženska glava. »Včasih sem bila princeska, a me je čarovnica za kazen začarala v morsko deklico, češ da bom v morskih globinah povzročala manj škode.«

»Kaj si pa naredila, da si si zaslužila tako hudo kazen?« se je zavzela Lučka.

»Bolje, da ne veš,« je vzdihnila morska deklica.

»In svoj nesrečo blažiš tako, da ugrabljaš nedolžne otroke?!« je ogorčeno vprašal ribič.

»Če mi daš deklico, ti vrnem fantka,« je ponovila morska deklica.

»Kaj res misliš, da bom enega otroka zamenjal za drugega?!« je vzkliknil ribič.

»Potrebujem človeški glas,« je rekla morska deklica. »Ko mi Jakec zapoje, sem manj žalostna.«

»Spremenila si ga v delfina!« se je oglasil Mihec. »Delfini nimajo človeškega glasu.«

»Ko priplava do mojega podvodnega kraljestva, mu vrnem človeško podobo in glas,« je odvrnila morska deklica. »No, greš z mano ali ne?« je vprašala Lučko.

Lučka je vprašujoče pogledala očeta.

»Ni govora!« je zajokal ribič in objel otroka. »Izgini!« je zakričal proti morski deklici.

Trenutek zatem je morje na obalo naplavilo delfina. Koža na njegovem trebuhu se je razpočila, ven pa je skočil živ in zdrav Jakec. To je bilo solz sreče, objemanja in poljubljanja!

Tedaj so se tla na otoku stresla; na njegovi najvišji točki so se razprle skale in iz njegove notranjosti se je dvignila veličastna palača. Z balkona jim je mahala prelepa princeska z obrazkom, ki je močno spominjal na obraz morske deklice.

»Rešena!« je zaklicala. »Z iskrenim dobrim dejanjem sem prekinila urok! Dobrodošli na mojem otoku!

Vztrajala je, naj družinica z njo popije skodelico čaja in prigrizne slastne čokoladne piškote. Še več – ponudila jim je, naj se vselijo v njeno graščino. Pri tem je prizadevno trepetala z vekami in lovila ribičev pogled.

Ribič in otroci so popili čaj in pojedli piškote, potem pa so se raje vrnili na svoj dom, v ribiško kočo.

Že res, da je princeska dokazala, da ima dobro srce, in jim vrnila Jakca, a pri princeskah nikoli ne veš …

Bratec delfin