Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Mimi ima štiri pravnuke, s katerimi je, kljub temu, da je že 2 leti v domu, v tesnem stiku. Vedno je zelo rada brala, še posebej pravljice.

O avtorju

Damjana piše pesmi in prozo za otroke in odrasle – običajno ob spremljavi inštrumentalnega rocka. Objavila je več knjig za mlade, kmalu pa izide prva za odrasle.

Preberi pravljico

Pikolovček je sedel na klopi pred hišo in z užitkom srebal svoj popoldanski čaj. Okoli njega je bilo vse do pike natančno urejeno in čudovito … 

Ah, prehitro smo to rekli! Pikolovčka je namreč v trenutku nekaj zmotilo. Ni še vedel kaj, toda koža na vratu ga je zasrbela, da se je moral popraskati. 

Tako srbenje je bilo pri njem znak, da nekje nekaj ni povsem v redu. Vznemirjeno se je začel ozirati, kaj neki je NAROBE.

In? 

Ah, kaj le?!

Njegov najbližji sosed in prijatelj Pišmeuhec je nepočesan, v suknji, ki je bila narobe zapeta, in v blatnih škornjih prihajal po stezici čez travnik. V desnici je pozibaval košaro, iz katere je na vse strani opletalo zelenje. 

Za povrhu je še glasno brez posluha prepeval: »Hojladrija, hojladran, posádil bom bršljan …« 

»Lepo te prosim, utihni! Razglašen si kot z vato natlačena trobenta,« je s sitnim glasom Pikolovček zaklical prijatelju.

»Tudi tebi dober dan!« je Pišmeuhec preslišal njegovo nerganje in odrinil škripajoča vrata v svoj vrt.

Ob škripanju tečajev se je moral Pikolovček spet popraskati po vratu.

»Ojej, kdaj boš naoljil ta presneta vrata?« je zastokal.

»Enkrat že. A danes ne utegnem. Posaditi moram bršljan,« je z nagibom glave Pišmeuhec pokazal na košaro v roki.

»Zakaj pa boš posadil bršljan?« je zanimalo Pikolovčka. »Saj menda veš, da je strupen?« 

»Eh, saj ga ne bom jedel!« je zamahnil z roko Pišmeuhec. »Posadil ga bom ob ograji, da jo bo lepo prerasel. Tako mi je ne bo treba nikoli več pleskati.«

Pikolovček je skoraj padel s klopce, tako močno je poskočil, ker ga je vrat neznansko zasrbel ob pogledu na razpokano barvo in razcefran les Pišmeuhčeve vrtne ograje. Njegova pa je bila tako skrbno prepleskana: ena lata rumena, ena modra pa spet ena rumena in ena modra … 

Da ga ne bi spet zasrbel vrat, se je Pikolovček kot strela pobral v hišo. 

Skozi odprto kuhinjsko okno je lahko slišal, kako Pišmeuhec spet na ves glas prepeva in si sproti izmišlja besedilo pesmi: 

»Hojladrija hojladran, posadil bom bršljan, 
pognojim ga s kurjekiii, fuj, kako smrdiii! 
Ampak heja, heja hoj, to je izdaten gnoj, 
bršljan bo zrasel en dva tri, ne bo mi treba pleskati 
ograje nikdar več, ker to je čist' odveč. 
Hojladrija hojladran, posadil bom bršljan …«

Pikolovček je raje zaprl okno, ker pesmi ni bilo konca.

»Uh, da moram imeti za soseda ravno Pišmeuhca,« je negodoval sam zase.

Ko se je vzpenjal v zgornje nadstropje, je sredi stopnišča nenadoma zamišljeno obstal: »Kljub vsemu pa … in tega ne morem razumeti … ga imam zelo rad. A lepega dne se mi bo zaradi njega zmešalo!«

Pa se mu ni zmešalo. Ne lepega in ne grdega dne. Pravzaprav je bil nekega dne čez kakšnega pol leta celo vesel, ko je namesto razpadajoče Pišmeuhčeve ograje opazoval razkošje zelenega bršljana, na katerega so kot drobcene baletke priplesavale snežinke.

»Kako lepo! Zimzeleno in belo …« je zasanjano zavzdihnil.

Nato pa mu je pogled zajadral na lastno ograjo in vrat ga je zasrbel. Na peti lati z leve je v modri barvi opazil nemarno razpoko.

Kot na vzmeti je planil s klopce in stekel proti lopi, da bi poiskal pločevinko modre barve. Pred vrati lope pa se je spomnil, da zima ni čas za pleskarska dela. Barva bi zmrznila in se odluščila z lesa.

»Ojej, do pomladi se bom praskal po vratu zaradi nesrečne pete late z leve!« je zastokal.

Nekaj trenutkov je miroval kot kip, potem pa so se njegova usta razpotegnila v nasmeh. 

»Hojladrija, hojladran, spomladi posadim bršljan!« si je ubrano zapel in zadovoljno pomislil, da bo njegova z zelenjem obrasla ograja tudi veliko prijaznejša do okolja, kot če bi jo prepleskal s še tako naravno barvo.