Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

V okviru posebnega projekta Lahko noč, otroci! z Lahkonočnicami pravljice pripovedujejo priznani slovenski igralci Jurij Souček, Sandi Pavlin in Ljerka Belak.

O avtorju

Boštjana, komika in prevajalca, čaka v 2017 izid dveh slikanic (ne skrbite, ni risal). Kadar ne tiči za tipkovnico, skače po standup odrih in snema podkast.

Preberi pravljico

Dan ni obetal ničesar razburljivega. Vitez Vane je po blatnem kolovozu jezdil že tri ure in naletel le na čredo krav, ki so žvečile travo in zdolgočaseno pokale travnate balončke. Ena od njih je napihnila tako ogromnega, da jo je dvignilo v zrak in ji je zvonec okrog vratu glasno pozvanjal, ko jo je neslo čez pašnik. 
Vane je bil zelo sloveč vitez, vsaj če si vprašal njegovo mamo. Vsi drugi, ki so ga poznali, so menili, da je njegovo znanje mečevanja povprečno, na konju pa se obdrži predvsem zaradi posebnega sedla v obliki naslanjača z varnostnim pasom. Kljub temu se je lahko pohvalil, da je premagal šest velikanov, enajst trolov in groznega samožera. 
Resnici na ljubo moramo omeniti, da je velikane premagal v frnikolanju, saj so imeli prevelike roke, da bi lahko spretno frcali pisane kroglice. Trole je premagal v nogometu, saj so zaradi sončne svetlobe okamneli, on pa je z žogo odslalomiral med njimi in zadel zmagoviti gol. A se je vmes trikrat spotaknil ob odvezano vezalko, ker je imel škornje na ježka v popravilu pri čevljarju. Grozni samožer pa … no, kakor namiguje že ime, se je grozni samožer požrl kar sam, vitez Vane pa je po naključju takrat prijezdil mimo in si prilastil njegov zaklad. 
Vane se je pretegnil v sedlu in si začel izmišljevati pesem:
»Ringa, ringa, raja,
zmajček hud nagaja,
Vane pa prijezdi
in na tla ga sklesti.«
Zadovoljno se je nasmehnil. Ta mu je resnično uspela. Ponovil jo je, tokrat glasneje in na koncu junaško zavriskal.
A kaj, ko se ubogi Vane nečesa ni zavedal. Ko so v šoli pri biologiji jemali zmaje, grifone in druge leteče zveri, je raje ždel v krošnji sosedove hruške in rabutal sladke medene sadeže. Tako so bile tepke krive, da je ostal tepček glede lastnosti zmajev. In ena od njih je, da imajo zmaji izredno pretanjen sluh. Če se zmaj osredotoči, lahko na pet kilometrov sliši mušje kihanje. 
*
Vanetovo pesem je veter zanesel v špiljo, kjer je troglavi zmaj s sabo in s sabo igral pošast ne jezi se. Zastrigel je z uhlji in se spogledal.
»Jejhata,« je rekla prva zmajeva glava, ki ji je bilo ime Groza. »Tole ne obeta nič dobrega.«
»Ja,« je prikimala druga glava, ki ji je bilo ime Strah. »Spet kakšen krvoželjni junak, ki nima drugega dela, kot da greni življenje zmajem. Prav predstavljam si ga. Prišel bo sem, vihteč ostri meč in zahteval naš zaklad.«
»Mhm,« se je strinjala Groza. »In kot po navadi nam ne bo verjel, da ga nimamo, ker nam ga je že predlani ukradel tisti rokomavh, kako mu je že bilo ime?«
»Bradonja Škrbinc,« je pomagala tretja glava. Njej je bilo ime Zvonko.
»Ja, Bradonja Škrbinc,« je pritrdila Groza. »Iz našega zlata mu je potem zobozdravnik naredil umetne zobe, da mu ni veter žvižgal skozi škrbine.«
»Najbolje, da poletimo k temu Vanetu,« je rekel Strah, »in mu pojasnimo, da nimamo zaklada. Da nam ne bo razmetal brloga, ko ga bo iskal.«
»Pojdimo,« je spodbudila Groza. »Ne da si mi spet pospravljati za temi ljudmi.«
»Ne bi prej odigrali pošast ne jezi se do konca?« je prosil Zvonko. 
»Ne, ni časa,« je odrezal Strah.
»Brezveze,« je zagodrnjal Zvonko. »Vedno, kadar jaz vodim, se sredi igre nekam odpravimo.«
Zmaj je stopil iz votline, razprl usnjata krila in poletel proti pesmi, ki je še vedno odmevala na oddaljenem kolovozu.
*
Vitez Vane je zaslišal plahutanje kril. Ozrl se je levo in napev mu je zamrl v grlu. Nad gozdom se mu je bližal orjaški zmaj.
»Upam, da ni slišal pesmi,« je pomislil, ko je zmaj pristal pred njim.
»Si ti Vane, ki prepeva pesem o klestenju zmajev?« je vprašal Strah.
»Ja,« je prikimal. Zmaj je torej slišal pesem. Glavo je skril med ramena, zamižal od strahu in čakal, kaj ga bo doletelo.
»No …« je začela Groza. »Nisi videti ravno krvoločen, a vseeno nočemo tvegati. Prišli smo te prosit, da bi pustil naš brlog pri miru, ker v njem nimamo zaklada.«
»Tvoje sorte junaki se ne dajo prepričati in nam kar naprej razmetavajo stanovanje, da bi našli kak zlatnik,« je dodal Strah.
»Nam pa se ne da pospravljati,« je dokončal Zvonko.
Vane je odprl eno oko in poškilil proti zmaju.
»Torej me nisi prišel požret?« je vprašal.
»Požret?« se je začudila Groza. »Ne bodi no smešen. Zmaji žrejo ljudi samo v pravljicah. To bi pa res lahko vedel, saj se o tem učijo že v petem razredu.«
»Bolan sem bil,« se je zlagal Vane. »Celo leto. Me boš torej spustil mimo?«
»Če obljubiš, da nam ne boš prišel brskat po brlogu,« je rahlo zapretil Strah.
»Ne bom, častna viteška,« je jadrno obljubil Vane.
»Lahko pa prideš na piškote,« ga je povabil Zvonko. »In se nam pridružiš pri igri pošast ne jezi se. Saj je zabavno igrati v troje, v štiri pa postane res zanimivo.« 
»Še vprašaš?« se je razveselil Vane. »Pošast ne jezi se je moja tretja najljubša igra. Takoj za frnikolanjem in nogometom.«
Spodbodel je konja in sledil zmaju v njegov brlog. »Veš, da sem nekoč premagal samožera?« se je pohvalil, ko so zavili v gozd do špilje.
*
In ko je tistega večera sonce zašlo, je vitez Vane na seznam oseb, ki jih je premagal, dodal še troglavega zmaja.