Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Mimi ima štiri pravnuke, s katerimi je, kljub temu, da je že 2 leti v domu, v tesnem stiku. Vedno je zelo rada brala, še posebej pravljice.

O avtorju

Cvetka je zgodbe, slikopise, uganke in pesmi za otroke začela objavljati v Cicidoju in Cicibanu. Po izidu slikanice Rdeča hiša (2004) pa so sledile še mnoge.

Preberi pravljico

V votlini visoko v gorah živijo tri čarovnice: Mici, Maca in Mance. Tja so se umaknile pred ljudmi, ki o njih nimajo dobrega mnenja.

Vsakič, ko odbije polnoč, Mica, Maca in Manca zajašejo vsaka svojo metlo in odletijo po opravkih. Seveda vse tri znajo čarati, vendar njihova moč ni neomejena. Vsaka od njih lahko izvede eno čarovnijo na noč, zato dobro pretehtajo, za kaj jo bodo uporabile.

Največ veselja imajo Mica, Maca in Manca vsako leto na noč čarovnic, ko se mnogo ljudi obleče v čarovnice in pošasti. Navdušeno se pomešajo med našemljene ljudi v mestecu ob vznožju gore, ne da bi jih moralo skrbeti, da jih bo kdo prepoznal kot prave čarovnice. Udeležijo se tekmovanja »Najlepša čarovnica« in vsakič zasedejo prva tri mesta. Po podelitvi nagrad udeleženci tekmovanja pričakujejo, da se bodo razkrile. Tega seveda ne morejo! Zato ena izmed njih svojo čarovnijo vedno prihrani za konec – čira čara! in že je mestece ovito v gosto meglo. Hop! skočijo čarovnice vsaka na svojo metlo in vuššš! odvršijo domov v votlino. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi ljudje ugotovili, da jih za nos vlečejo prave čarovnice!

Leto se je obrnilo in Mici, Maca in Manca so pravkar priletele z zadnjega nočnega poleta pred nočjo čarovnic. Preden bodo legle k počitku, se morajo nanjo pripraviti.

»Pozabile smo na nova oblačila!« se prime za glavo Mici. Vsako noč čarovnic se Mici, Maca in Manca oblečejo nekoliko drugače, da v njih ljudje ne bi prepoznali zmagovalk prejšnji let.

»Mar bi prihranile eno čarovnijo!« se vznemiri še Maca. »A je bilo treba Matičkovega plišastega kužka začarati v živega?«

»Treba,« odvrne Manca, ki je minulo noč čarala zadnja. »Saj veš, kako osamljen je in kako dolgo si že želi kužka!«

»Vem, da si hotela dobro,« prikima Maca. »Ni pa rečeno, da si naredila dobro. Matiček je premajhen, da bi skrbel za kužka.«

»Jutri se lahko za noč čarovnic obrišemo pod nosom, vidve pa o kužkih!« se zjezi Mici. »Ne moremo tja v starih capah.« Ni je skrbelo samo, da bi jo ljudje prepoznali, marveč je bila tudi malce nečimrna.

»Že vem!« se domisli Manca. »Zvečer, ko bomo spet lahko čarale, bo ena od nas pričarala tri nove obleke.«

»Saj veš, da za noč čarovnic potrebujemo vse tri čarovnije!« jo opomni Maca.

To je res. Doslej se je vedno našel kakšen nepridiprav, ki je v gneči hotel seči v žep koga drugega in si prilastiti njegovo denarnico. Takega je bilo treba do konca dogodka umakniti s prizorišča. Lahko si predstavljate, kako debelo je gledal, ko ga je nenaden piš vetra dvignil od tal in odnesel v sosednjo vas – celo noč je potreboval, da se je peš vrnil domov, in prav mu je bilo! Drugo čarovnijo čarovnice običajno izkoristijo za to, da razveselijo otroke – na noč čarovnic so tudi otroci izjemoma lahko pokonci dlje kot sicer. Pred enim letom so jim denimo pričarale celo goro palačink s čokolado, pred dvema so vodo v vodnjaku sredi trga spremenile v sadni sok, še prej so poskrbele za balon s košaro, v katero so zlezli otroci in poleteli nad mestecem. To je bilo vrišča in smeha! Tretjo čarovnijo, kot že vemo, čarovnice potrebujejo za meglo, pod plaščem katere se umaknejo.

»Noči čarovnic brez nas ni,« odločno reče Manca. »Zvečer nam bom pričarala nove obleke in pika.«

Rečeno, storjeno. V novih oblačilih so čarovnice vuššš! pravkar odletele na praznovanje.

Odlično se zabavajo! Kot naročeno med množico ni nobenega nepridiprava, ki bi ga morale ustaviti. Ker je vse v najlepšem redu in imajo čarovnice na voljo še dve čarovniji, Maca za vsakega otroka pričara slikanico o treh čarovnicah.

Nenadoma od nekod priteče majhen kužek, za njim pa Matiček.

Mici kužka ujame v naročje.

»Ušel mi je,« na robu solz pojasni Matiček. »Mislim, da je razumel, da ga želita mamica in očka odpeljati k teti na deželo.«

»Zakaj bi ga odpeljala na deželo?« se zgrozi Manca. »Saj ni njun!«

»Če ga odpeljeta na deželo, boš spet sam,« ugotovi Mici.

»Pravita, da sem še premajhen, da bi skrbel zanj,« pove Matiček. Maca pomenljivo pogleda Manco, češ »Saj sem rekla!«

»Pa naj ti pomagata!« vzklikne Manca.

»Za to nimata časa,« reče Matiček. »Prej sem imel vsaj plišastega kužka, zdaj pa …« Na glas zajoče.

Če je kaj na svetu, česar Mici ne prenese, je to otroški jok. Čira čara! in že se živi kužek v njenem naročju spremeni nazaj v plišastega.

Matiček od presenečenja obstane z odprtimi usti.

»Saj si rekel, da želiš nazaj svojega plišastega kužka, ne?« vpraša Mici in mu izroči kužka.

»In ko boš dovolj velik, da boš sam skrbel zanj, ti ga bom spet začarala v živega, velja?« pohiti Manca.

»Psst!« jo opomni Maca. Ljudje naj ne bi vedeli, da so prave čarovnice.

Matiček prikima, si obriše solze in stisne k sebi igračko. »Grem povedat mamici in očku,« reče, preden steče stran.

»Punce!« vzklikne Maca. »Če nočemo, da nas razkrinkajo, jo bomo morale popihati. Naj vaju spomnim, da smo za današnjo noč ostale brez čarovnij! Pozabita na meglo!«

»Pa naj enkrat za spremembo zmagajo našemljene človeške čarovnice,« reče Mici.

In hop! skočijo tri čarovnice vsaka svojo metlo in vušš! odletijo v noč.