Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Mija je v prostem času zelo rada pletla, kvačkala, brala knjige ter potovala po Sloveniji. V domu pa se je pridružila stanovalkam, ki izdelujejo punčke iz cunj.

O avtorju

Boštjana, komika in prevajalca, čaka v 2017 izid dveh slikanic (ne skrbite, ni risal). Kadar ne tiči za tipkovnico, skače po standup odrih in snema podkast.

Preberi pravljico

»Stoj, ti kopenski lubadar!« se je razleglo z ladje. »Kam neseš svoj želodec, ki ni vajen guganja morskih valov?«

»Samo mimo grem,« je odvrnil Klemen. »Po sladoled.« Stal je pod velikim igralom, ki je spominjalo na gusarsko ladjo, in gledal, od kod prihaja glas. »Kje se skrivaš?«

V odgovor je zadonel glasen: »Harrrrr, harrrrrr, harrrrr!« Iz toboganske cevi pokukala deška glava. Na njej je čemel črn piratski trirogeljnik z belo lobanjo in prekrižanima kostema. »Bi namočil svoje krake v slano vodo in se pridružil moji posadki, močerad?«

»Kaj mi pa ponujaš v zameno?« je vprašal Klemen, ki je bil danes prvi dan na morju in ni poznal nikogar v kampu. »In kako ti je sploh ime? Jaz sem Klemen.«

»Klemen? Kako kopensko ime. Če se hočeš pridružiti moji posadki, si boš moral nadeti kaj bolj gusarskega. Jaz sem kapitan Škrbozob!« Ob teh besedah se je glasno zasmejal, da se je daleč naokrog videlo, kako mu levo zgoraj na trojki zeva prazen prostor mlečnega zoba. Nato se je zarotniško nasmehnil in šepnil: »Če je zraven moja mami, sem pa Tomaž. Ampak tega ne sme izvedeti noben mornar na sedmih morjih.«

»Me veseli, da sva se spoznala, kapitan Škrbozob,« se je nasmehnil Klemen. »Jaz bom pa strašni gusar Smrkonos.«

»Izvrstno, suhopetec,« je rekel Tomaž in mu dal kepico. »Se mi zdaj pridružiš pri iskanju zaklada?«

»Seveda. Samo po sladoled skočim. Boš ti tudi enega?«

»Ja, čokoladnega, prosim.«

»Črnega kot gusarska zastava, kaj?«

»Seveda,« je pritrdil Tomaž. »Harrr, harrrr, harrrr. Iz tebe še nekaj bo, ladijski vajenec.«

Klemen je stekel do stojnice in se vrnil z dvema kornetoma. Dečka sta se vsak s svojim povzpela na igralo.

»Smrkonos, splezaj na jambor in opazuj širni ocean!« je ukazal Tomaž.

»Razumem, kapitan,« je vzkliknil Klemen. Urno se je skobacal v razgledno košaro. Kornetu je odgriznil dno in ga uporabil kot daljnogled. »Kopno na zahodu, kapitan Škrbozob!« je zavpil.

»Kje je zahod?« ga je s palube vprašal Tomaž, ki se je medtem postavil za krmilo. 

»Ammmm, kopno v smeri restavracije, kapitan Škrbozob,« je pomagal Klemen.

»Hvala, mornar Smrkonos,« je odvrnil Tomaž. »Razvijmo jadra in proti zahodu!«

Zasukal je krmilo. »Smer je nastavljena. Zdaj imava četrt ure časa do pristanka.«

Dečka sta se zapodila na plezalne stene, tobogane in vrvne lestve na igralu. Strašna gusarja sta se spremenila v brezskrbna otroka. Divjala sta gor in dol in se vmes pogovarjala, kako sta preživela prvo šolsko leto. 

»Misliš, da sva že blizu kopnega?« je zadihano vprašal Klemen.

»Mogoče,« je odgovoril Tomaž. »Splezaj na jambor in preveri.«

»Razumem, kapitan,« je vzkliknil in se pognal kvišku. Oči si je zasenčil z dlanjo. »Tu sva! Kopno je pred nama!«

»Odvrzi sidro, mornar Smrkonos!«

»Razumem, kapitan Škrbozob!«

»Ojoj! Tristo steklih hobotnic!«

»Kaj je, kapitan?«

»Na obali je strašna gusarska kapitanka Škarpena!«

Klemen se je ozrl po igrišču. Ladji se je bližala rdečelasa ženska. Gledala je naravnost proti njima.

»Tomaž! Sonce pripeka. Dovolj igre za zdaj. Pridi do prikolice na limonado!«

»Hoče me iztrgati ladji in me obsoditi na kopensko životarjenje! Ovbe! Ovbe!« je vzkliknil Tomaž. »Ne bom se predal! Smrkonos, tu imaš orožje. Borila se bova do zadnjega šprica vode.« S temi besedami mu je vrgel dva šprickota. Klemen ju je ujel in zazijal. »Je to tvoja mami? Ne morem špricati tvoje mami!«

»Mornar, če ne boš sledil kapitanu, boš tudi ti brez ladje. V napad!«

Tomaž je skočil z ladje in stekel proti mamici. V vsaki roki je držal šprickota in jo na vso moč škropil. Mama se je zasmejala. »Ojoj, strašni gusar me napada! Na pomoč!«

»Smrkonos, kje se obiraš? Pomagaj kapitanu!« se je med škropljenjem ozrl Tomaž.

Klemen je videl, da Tomaževe mame močenje z vodo ne moti in se tudi sam pognal proti njej.

»Ojej, strašna gusarja me škropita s kislino morske kače!« se je Tomaževa mama v smehu sesedla na tla. »Po meni je!«

Legla je na tla, Tomaž pa ji je skočil v objem. »Še ena zmaga za kapitana Škrbozoba in njegovega pomočnika Smrkonosa!«

Mama mu je vrnila objem in se vzravnala v sedeč položaj. »Pošteno sta me premagala. Ampak sonce je zdajle vseeno premočno za igro.« Pogledala je Klemna. »Kako je pa tebi ime, mornar Smrkonos?«

»Klemen sem,« je odvrnil.

»Jaz sem pa Majda. Prav vesela sem, da si je Tomaž našel prijatelja. Prideš zraven na limonado, Smrkonos?«

»Misli grozoviti gusarski grog, ki ga pijejo samo najbolj junaški pirati,« je brž dodal Tomaž.

»Seveda, gospa Maj… , kapitanka Škarpena!« je bil za Klemen.

»Izvrstno,« je odvrnila. »Pridita. Spotoma vaju naučim strašno gusarsko pesem.«

Odpravili so se proti prikolici, kjer jih je čakala mrzla limonada, Tomaževa mami pa je v smehu glasno zapela:

»Petnajst strahov na školjki na štrbunk prdi.
Heeee-jaaaa! Po oceanih vseh smrdi!«