Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Marjan, bivši manager in strasten lovec, svojim vnukom nikoli ni bral pravljic, zato se je zelo razveselil priložnosti, da se preizkusi kot pripovedovalec.

O avtorju

Boštjana, komika in prevajalca, čaka v 2017 izid dveh slikanic (ne skrbite, ni risal). Kadar ne tiči za tipkovnico, skače po standup odrih in snema podkast.

Preberi pravljico

Vrh bahate drevesne krošnje je ždelo ptičje gnezdo. Iz njega sta moleli glavici in glasno čivkali. To sta bila Čivko in Čivka, ki sta čakala, da se njuna mama Ščebetka vrne s kosilom. Strinjala sta se, da mama resda nima prav veliko domišljije pri izbiri imen, zato pa ji pri iskanju slastnih črvičkov ni nihče kos. Niti črni kos, ki je vsak dan glasno žvrgolel na sosednjem hrastu in veselo poplesoval na svojo melodijo.

»Poglej jo, že prihaja!« je vzkliknila Čivka. »Kako velikega deževnika nosi v kljunu!«

»Juhu!« je pritegnil Čivko. »Pridi, poletiva k njej!«

»Bučman,« ga je ustavila sestrica, »saj še ne znava dobro leteti. Samo z veje na vejo poskakujeva.«

»Šaj še ne žnava dobjo jeteti,« je med pačenjem ponovil Čivko. »Zase govori. Gledal sem mamico in druge ptice. Nič posebnega se ne zdi.«

Stopil je na rob gnezda, za ogrevanje trikrat zamahnil s krilci in zaklical: »Mamica! Poglej, kaj znam!«

Odgnal se je v zrak in zaprhutal s krilci. Odletel je proti Ščebetki, a že čez nekaj metrov začutil, da mu pojemajo moči. Očitno se Čivka vseeno ni motila, ko je rekla, naj počaka v gnezdu. Z velikim naporom se je usmeril nazaj, tik pred gnezdom pa mu je zmanjkalo sape. Omahnil je in telebnil na nižjo vejo.

Ko je s krilcem udaril ob trd les, je zaslišal glasen resk, nato pa so mu od bolečine oči zalile solze.

»Sinko!« se je zaslišal preplašen vrisk mame Ščebetke. Ko je videla, kako je padel, se je tako prestrašila, da je izpustila deževnika iz kljuna. Kolobarnik je padec prestal bolje kot Čivko in se urno zakopal v zemljo, da bi se skril pred lačnimi pernateži.

»Kaj je bilo? Kaj je bilo? Si v redu? Si v redu?« je v gnezdu razburjeno poskakovala Čivka in se ozirala navzdol.

Mama je že priletela do sinka in ga vzela v naročje. »Čivko moj,« ga je stisnila k sebi. »Kaj ti je bilo, da si šel letat? Pokaži krilce, da vidim, ali je kaj hujšega.«

Poškodovani ptiček je skušal iztegniti desno krilo, vendar se je od bolečine skremžil. V očeh je spet začutil solze. »Boli,« je zajavkal.

»Ojej,« je zavzdihnila mama. »Najbrž si si zlomil krilo. Ne skrbi, poskrbeli bomo zate.«

Odnesla ga je do gnezda, nato pa odletela do sosednje dupline, v kateri je prebivala sova Uhlja. Po nekaj minutah trkanja je uharica le pogledala na plan. Mela si je oči in glasno zehala.

»Prosim? Ste prinesli paket? Kje podpišem?«

»Nisem poštarica, gospa Uhlja, soseda sem. Lahko pomagate, prosim? Sinko je padel in si zlomil krilo.«

»Jejhata, potem pa le brž,« je odvrnila. Skupaj sta odleteli do Ščebetkinega gnezda, kjer je sova Uhlja strokovno potrdila sosedino diagnozo. Vzela je vejico in ob njej naravnala Čivkovo krilo. Povezala ga je in si ga posadila v naročje.

»Imel si še srečo,« mu je rekla. »Lahko bi padel na glavo in se poškodoval dosti huje. Ne skrbi. Krilo se bo pozdravilo, kot bi mignil.« Odložila ga je v gnezdo. »Do tedaj pa mirno in pridno počivaj v gnezdu.«

Uhlja se je poslovila, Čivko pa je počasi mignil z zdravim krilom.

»Mignil sem,« je rekel. »Sem zdaj že zdrav?«

»Bučman,« se je zasmejala sestrica Čivka, »to ne gre tako hitro. To še jaz vem.«

In res ni šlo. Čivko je vsako jutro prebudil mamico z vprašanjem, ali se je krilo že zacelilo, a vsakič je odkimala. Toda če že okrevanju ni bilo videti konca, se vsaj dnevi niso vlekli. Čivko namreč skorajda ni bil sam v gnezdu, saj so mu poleg mamice in sestrice družbo delale še druge živali.

Veverica mu je v zabavo žonglirala z lešniki in vsake toliko je kakšen čmoknil na glavo bobru, ki je v reki pod drevesom gradil jez. Takrat sta se veverica in Čivko zasmejala, Čivka, ki se je medtem že naučila letati, pa je švignila navzdol in se bobru opravičevala. A bober se ni razhudil. Razumel je, da je poškodovanemu ptičku dolgčas. Ob popoldnevih, ko je končal gradnjo, je pripovedoval bobrovske zgodbe o divjih rekah in pogumnih zobatežih, ki so jih ukrotili. V njih sta uživala tako bratec kot sestrica.

Vsak dan je z bližnjega hrasta na obisk prifrfotal tudi kos in Čivka učil plesati. Krilo je resda moral držati pri miru, vendar je sova dovolila, da poskakuje po gnezdu. Ob neki priložnosti je Čivka obiskal celo polž in se mu opravičil, da bi sicer prišel večkrat, a kaj, ko je drugi konec krošnje zanj tako daleč.

Tako so tekli dnevi, dokler ni nekega jutra mamica rekla: »Zdaj pa je,« in mu snela prevezo s krila. Čivko ga je veselo raztegnil in zamahnil z njim. Prijalo je biti svoboden, toda čutil je, da krilo ni močno, kot bi moralo biti.

Znova so mu na pomoč priskočili prijatelji. Bober je priskrbel močno vejico, veverica pa je na vsak konec paličice navezala oreh in mu tako naredila utež.

Čivko je vsak dan pridno krepil krilo, dokler se ni opogumil in mamici zaupal, da bi zdaj rad končno poletel. Postavil se je na rob gnezda, mamica in sestra pa obenj. Za vsak primer, če bi spet opešal. Mali letalec je zamižal, se odrinil in zamahnil. Ko je začutil, da je obstal v zraku, je odprl oči in se veselo pognal okrog krošnje, sestrica pa za njim. »Ujemi me!« mu je vpila.

Mama je sedla vrh drevesa in opazovala svoja razposajenca, kako se lovita in veselo ščebetata. Kmalu je do nje priletel Čivko, jo frcnil s perutjo in vzkliknil: »Ti loviš!« Na kljun se ji je zarisal nasmeh in pognala se je za otrokoma v brezskrben let.