Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Mimi ima štiri pravnuke, s katerimi je, kljub temu, da je že 2 leti v domu, v tesnem stiku. Vedno je zelo rada brala, še posebej pravljice.

O avtorju

Boštjana, komika in prevajalca, čaka v 2017 izid dveh slikanic (ne skrbite, ni risal). Kadar ne tiči za tipkovnico, skače po standup odrih in snema podkast.

Preberi pravljico

Nekoč je živela deklica, ki ji je bilo ime Melita, vendar so ji vsi pravili Pozabljiva kapica. Babica ji je nekoč za rojstni dan podarila lepo rdečo kapico, ki je bila Meliti tako všeč, da se ni nikdar ločila od nje … razen, kadar jo je kje pozabila.

Pozabila pa jo je vsak dan vsaj enkrat. V učilnici jo je pozabila pod klopjo, na igrišču na gugalnici, v trgovini pa na polici, kamor jo je odložila, ko se je praskala po glavi, da bi se spomnila, ali ji je mama naročila, naj prinese črn kruh in belo kavo ali bel kruh in črno kavo.

Vedno, kadar je ugotovila, da kape nima, je odreagirala enako. Zavila je z očmi in zavzdihnila: »Ajej, pa ne že spet!«

Toda ko bi bila kapica vsaj edina stvar, ki jo je pozabljala. Pa kaj še. Stalno je nekaj pozabljala. V šolo je vsak dan hodila uro prezgodaj, da se je lahko vračala domov po pozabljene stvari. Tako se je je prijelo ime Pozabljiva kapica.

Neke sobote jo je mama dopoldne prosila, naj babici, ki je živela na robu gozda, odnese košaro z ohrovtom, mangom in mandljevim mlekom. Babica je namreč živela zdravo in že štiri leta ni več jedla potice in pila vina, ampak si je delala domače zelenjavne smoothije. Pozabljiva kapica je vzela košaro, prekrito s prtom, in se pogledala v ogledalo. Rdeča kapica ji je veselo stala na rjavih kodrih. Vedela je, da babici kapica veliko pomeni, zato se je skrbno prepričala, da jo ima na glavi. Zadovoljno je zažvižgala in odšla na avtobusno postajo.

Avtobus je kmalu prispel. Vstopila je pri zadnjih vratih, sedla in se zagledala skozi okno. Opazovala je hiše, ki so drvele mimo, ko jo je čez nekaj postaj nekdo potrkal po rami.

»Oprosti, deklica,« jo je pozdravil kontrolor vozovnic. »Mi pokažeš mesečno?«

»Takoj,« je pritrdila Pozabljiva kapica in segla v žep. Vozovnice v njem seveda ni bilo, ker je doma počivala na polički pred ogledalom.

»Ajej, pa ne že spet,« je rekla in zmajala z glavo. »Pozabila sem jo doma.«

»Potem boš morala na naslednji postaji dol,« je rekel kontrolor.

Pozabljiva kapica je vedela, da se z njim nima smisla prepirati, in je prikimala. Bo šla pa peš. Vedela je, da je naslednja postaja blizu gozda. Sicer na drugi strani od babičine hiše, a je poznala bližnjico.

Veselo je odskakljala med drevje in si prepevala priljubljeno pesmico o dimnikarjevem knofu, ki mu moramo reči gumb. Ko jo je pela že sedemnajstič (imela jo je res rada), je iz grmovja zaslišala hripav glas.

»Kam pa kam, Rdeča kapica?« se je oglasil volk in srepel vanjo z rdečimi očmi.

»Oprostite, nisem Rdeča kapica, ampak Pozabljiva kapica, gospod volk. Saj ste volk, kajne?«

»Seveda sem,« je rekel. »Mar ne vidiš teh velikih oči?«

»Velike oči ima tudi sova.«

»Ampak sove podnevi spijo. Kaj pa ta velika ušesa?«

»Velika ušesa ima tudi zajec.«

»Velika že, ampak drugačne oblike. Kaj pa ta velika usta? Te ta prepričajo, da sem volk?« Jezno je zarjul, da je Pozabljivo kapico vso poškropil s slino.

»Saj so me prepričale že oči, samo zafrkavam te malo,« se je zasmejala deklica.

»Mladina … Nobenega spoštovanja več do gozdnih zveri nimate,« je zagodrnjal volk. »Odgovori mi že, no. Kam si namenjena?«

»K babici grem.«

»Res? Ji neseš potico in vino? Upam, da potica nima rozin, ker jih res ne maram.«

»Ne, babica ne je več potice. Nesem ji ohrovt, mango in mandljevo mleko za smoothie. Poglej.« Hotela mu je pokazati košaro, a je ugotovila, da je praznih rok. »Ajej, pa ne že spet,« je zavzdihnila. »Na avtobusu sem jo pozabila. Moram ponjo, da ne bo lačna. Adijo.« In že je stekla nazaj, od koder je prišla.

»Hej, počakaj malo,« je za njo zavpil volk. »Kaj pa moja lakota? Sploh mi nisi povedala, kje stanuje tvoja babica. Kako naj jo požrem, če ne vem, kje je doma?« Razočarano je sedel nazaj med grmovje in čakal, da bo mimo prišla kakšna manj raztresena deklica.

Ko je Pozabljiva kapica pritekla iz gozda, je hotela poklicati mamo, naj pride ponjo, da se bosta peljali skupaj do glavne avtobusne postaje in tam prevzeli izgubljeno košaro. Toda kaj, ko je prejšnji večer pozabila napolniti telefon in mu je po enem pisku zmanjkalo baterije. »Ajej, pa ne že spet.«

Tako je domov krenila kar peš in mami povedala, kaj se ji je zgodilo. Sedli sta v njen avto, se odpeljali do avtobusne postaje, prevzeli košaro in jo kar skupaj dostavili babici. Ta se je razveselila zdravih dobrot in Pozabljivi kapici postregla s slastnimi domačimi piškoti. Kajti čeprav babica ni več jedla sladkarij, je vedela, da jih otroci občasno potrebujejo. Sedle so na verando in se sladkale. Mama in babica z domačim smoothijem iz ohrovta in manga, Pozabljiva kapica pa z janeževimi upognjenci.

Volk v gozdu pa je še kar čakal in čakal. Nazadnje je obupal, da bo še kdo prišel mimo, in je šel smukat jagode. Ugotovil je, da sploh niso zanič. Naslednji dan je hodil po gozdu toliko časa, da je našel babico in jo prosil za recept za smoothieje. Spoprijateljila sta se in kmalu zatem odprla stojnico z zdravimi napitki, kjer so se radi ustavljali vsi gozdni sprehajalci.

In nauk te zgodbe? Saj bi vam ga povedal, ampak sem ga pozabil. Ajej, pa ne že spet.