Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Pavla, včasih drobno in živahno dekletce, ima še vedno veliko radoživosti v očeh. Zelo rada je brala in to strast prenesla na obe hčeri in vnuka.

O avtorju

Žiga je tisti slovenski mladinski pisatelj, ki si drzne stopiti na rep besneči zverini, pojesti osat in dvoriti zares veliki žabi. Seveda le v pravljicah.

Preberi pravljico

To je zgodba o čudežnem drevesu, ki stoji ob majhnem jezeru. No, pravzaprav je to zgodba o zlatorumenem listu s čudežnega drevesa, ki stoji ob majhnem jezeru. In zgodba o dveh bobrih. Dveh do ušes zaljubljenih bobrih.

Vse skupaj se je začelo nekega jesenskega dne, ko je veter ponesel zlatorumeni list na nepozabno potovanje …

… najprej ga je nežno odtrgal z drevesne krošnje in dvignil visoko v zrak …

… da, dvignil ga je visoko … višje … najvišje …

… dvignil ga je tja, kjer letajo ptice …

… in kjer lebdijo oblaki …

… dvignil ga je tako visoko, da ga ni bilo mogoče videti s tal.

Veter ga je nosil cel dan, vse do noči, ko je na nebo priromala luna in temno noč očarala s svojo mesečino.

Takrat je veter list spustil iz višav in ga nežno položil na mehka tla.

»Veter me je pripeljal nazaj k mojemu drevesu,« je presenečen ugotovil zlatorumeni list.

In imel je prav. Veter ga je pustil ob deblu čudežnega drevesa, tam, ob jezercu, ki se je spogledovalo z nežno mesečino. Nato je odšel neznano kam.

»Le kaj se bo zgodilo zdaj?« je pomislil list.

Okoli njega je zavela tišina.

Toda ne za dolgo.

Kmalu je zaslišal tihe, komaj slišne stopinje.

Najprej ene in nato še ene.

Bližale so se mu previdno, tiho in počasi.

Listu se je najprej približal en in nato, povsem z druge strani, še en bobrov smrček.

Oba smrčka sta vohljala. Se iskala. Se spoznavala.

Kot da jima je bilo malce nerodno. Malce, vendar ne preveč.

Kmalu sta ob njem stala bobrovka in bober.

»Kako lep list,« je šepnil bober.

»Zelo lep,« se je strinjala bobrovka.

»Opazil sem ga tam visoko v zraku, ko so se vanj ujeli sončni žarki.«

»Tudi jaz sem ga opazila,« je prikimala bobrovka. »Skočila sem v jezero in šla za njim. Čeprav ne vem točno, zakaj sem to storila.«

»Si mu sledila tudi ti?« se je začudil bober. »Sam sem priplaval po potoku, ki se izliva v jezero, da bi videl, kje bo pristal. In zdaj sem tu.«

»Da, zdaj sva tu,« se je nasmehnila bobrovka. »Ob tem lepem listu, ob tem lepem drevesu.«

»Ob tem lepem jezercu,« je dodal bober. »Vesel sem, da sva se srečala in spoznala.«

»Tudi jaz,« je prikimala bobrovka. »Če ne bi bilo tega zlatorumenega lista, se to ne bi zgodilo.«

»In to bi bila velika škoda.«

Bober in bobrovka sta se v nežni mesečini zazrla drug drugemu globoko v oči. Kmalu, prav kmalu sta zaslišala utrip svojih src. Bili sta hitreje kakor po navadi. Tiktakali sta skoraj kot eno.

»Moje potovanje je končano,« je pomislil list. »Njuno se šele začenja. In kako lepo potovanje bo to. Začelo se je tukaj, ob tem drevesu, ob tem čudežnem drevesu. To bo potovanje dveh src, ki bosta življenje užili skupaj, kot eno. Naj bo lepo in naj traja, draga bobrovka in bober.«