Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

V okviru posebnega projekta Lahko noč, otroci! z Lahkonočnicami pravljice pripovedujejo priznani slovenski igralci Jurij Souček, Sandi Pavlin in Ljerka Belak.

O avtorju

Ana vodi Pripovedovalsko šolo Pripovedovalskega Varieteja. Pravljice je prirejala in pisala za projekte različnih gledaliških hiš ter za radio in televizijo.

Preberi pravljico

Bilo je mesto in sredi mesta knjižnica. V njej je bilo toliko knjig, da so zasedale police od stropa do tal. Nekatere so bile že zelo stare in zato veliko vredne. Vsak dan so prihajali ljudje, od daleč so jih gledali in govorili: 
»O, kako dragocene knjige imamo! Nikar se jih ne dotikajmo: stare so in občutljive; lahko jih ponesreči poškodujemo.« 

In ker ni previdnosti nikoli dovolj, so še vse ostale knjige pustili raje kar pri miru – za vsak slučaj, da jim ne bi strgali kakšnega lista ali odrgnili platnic. Tako so minevala leta in desetletja in na knjigah se je nabiral prah. 

»Tako ne gre,« so robantile knjige. »Kaj pa mislijo ljudje? Saj nismo slike, da nas samo gledajo!« 

In so od jeze vse po vrsti poskakale s polic na tla. 

»Kaj je zdaj to?« so bili začudeni ljudje, ko so jih prišli zjutraj od daleč občudovat. 

»Pobrati jih moramo,« je rekel prvi.

»Nikakor,« je rekel drugi. »To je lahko zelo nevarno zanje!« 

»Ne moremo jih kar pustiti,« je rekel tretji. »Kaj si bodo mislili turisti, ko pridejo v knjižnico, pa bo takole razmetana?«

In četrti je rekel: »Nič drugega nam ne preostane, kot da jih poberemo in zložimo nazaj. Samo previdno!«

Začeli so pobirati knjige in jih zlagati nazaj na police. Pazili so, da ne bi kakšne slučajno odprli in pogledali vanjo: kaj pa, če je zanje presvetlo in bodo črke v njih zbledele?

»Hudo veliko nevarnosti preži na eno tako knjigo,« je rekel nek možak in vsi so se strinjali.  

Ko so bile vse knjige spet na svojih mestih, so prinesli dolge železne palice in jih podolž pribili na police. 

»To smo dobro naredili,« so rekli. »Knjige so lepo na varnem za ograjo. Od zdaj naprej bomo še bolj pazili nanje.«

Zadovoljno so se trepljali po ramenih in ker je bil že večer, so pogasili luči in šli domov.

Knjige so bile tako jezne, da bi se lahko pretrgale na pol. 

Pa je ena pritisnila ob železno ograjo. In potem še ena. In še ena. Naenkrat so vse knjige pritiskale ob palice: tiščale so tako dolgo, dokler se ni železo vdalo in popadalo na tla. Za palicami so šle knjige: najprej na tla, s tal na okenske police in s polic ven, na trg. Ko so ljudje naslednje jutro vstali, so jih našli razkropljene po vsem mestu: stale so na pločnikih, sedele na klopcah in ležale v mestnih parkih; skakale so jim v roke in torbe in se skrivale v njihove žepe. Če jim je hotel kdo pobegniti, se jih je vsaj deset zagnalo za njim. 

»Na pomoč, na pomoč!« so klicali eni.

»Bežimo, tecimo, knjige so zunaj,«  so vpili drugi.

»Joj, joj, kaj bodo rekli turisti?« so javskali tretji.

»Ne bojte se, saj je samo kup starega papirja,« so mirili četrti.

Končno so se vsi skupaj zbrali na mestnem trgu in zahtevali, da pride župan. 

»Kaj se to pravi?« je rekel župan. »Mi zelo lepo skrbimo za vas, ve pa takole! Kaj bo, če se katera poškoduje?«

»Briga nas!« so vpile knjige. »Me smo zato na svetu, da se nas bere!« 

»Kdo pa še ima čas za branje,« so rekli ljudje.

»Raje gremo na grmado kot neprebrane nazaj za ograjo!« so vztrajale knjige.

Tako so se kregali cel dan in celo noč. Ljudje niso več vedeli, kaj naj naredijo. Končno je rekel župan:

“Prav, naj vam bo.  Vsak od nas bo prebral eno stran ene knjige, potem morate pa res nazaj.”

“Deset strani!” so rekle knjige.

“Tri,” je rekel župan.

“Sedem,” so vztrajale knjige. Na koncu so se dogovorili, da mora v imenu javnega reda in miru vsak meščan prebrati vsaj pet strani. Ampak knjige so od znotraj precej bolj zanimive kot od zunaj: ko je prišel do pete strani, je vsak od njih pozabil, da lahko neha in je bral kar naprej in naprej. Ko je končal, je dregnil soseda in ga vprašal, če zamenjata: tako so knjige romale iz rok v roke. Ko so jih končno prinesli nazaj v knjižnico, so imele že čisto odrgnjene platnice; nekateri listi so bili strgani in tu pa tam se je na kakšnem poznala packa od sladoleda. Knjige so bile zadovoljne kot še nikoli. Ponosno so si kazale bojne rane in vse so potihem zavidale tisti, ki je bila največkrat prebrana in zato najbolj pošvedrana.