Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Ana je, tako kot njena mama, vsak prosti trenutek izkoristila za branje. Zato se veseli, da bo svojo ljubezen lahko uporabila za razveseljevanje otrok.

O avtorju

Žiga je tisti slovenski mladinski pisatelj, ki si drzne stopiti na rep besneči zverini, pojesti osat in dvoriti zares veliki žabi. Seveda le v pravljicah.

Preberi pravljico

»Kako je bilo na potepu z očkom?« je mama vprašala Trino, ko sta se z očkom vrnila s sprehoda. 

»Naporno,« se je nasmehnila deklica.

»Vidim,« je rekla mama. »Le kje sta hodila, saj sta čisto umazana in blatna.«

»Marsikje,« se je nasmehnil očka. »Najprej se bova umila in uredila. Nato se bomo okrepčali, potem pa bo Trina narisala risbico o najinem sprehodu, ki je bil v resnici prava pravcata dogodivščina.«

»Tako je,« se je nasmehnila Trina in odhitela po opravkih. 

Ni minilo dolgo, ko so mama, očka in deklica sedli za mizo. Najprej so pojedli malico, nato pa je Trina na mizo postavila list papirja in barvice. 

Najprej je na list papirja narisala zeleno črto. 

»Zeleno črto sem narisala zato, ker sva na sprehodu videla zmaja. Zmaji so tudi zeleni.« 

»Videla sta zmaja?« Je vprašala mama. 

»No, to ni bil čisto pravi zmaj. Bil je narisan. Na puloverju Anžeta, mojega prijatelja iz vrtca. Z očkom sva srečala njega in njegovega očeta. Medtem ko sta klepetala, sva se midva z Anžetom igrala zmaja tolovaja. On me je lovil in jaz sem bežala. Z Anžetom se rada igram.«

»Aha,« se je nasmehnila mama.

Trina je na list papirja narisala črno črto. 

»Črno črto sem narisala zato, ker sva na sprehodu videla dinozavra. Tistega nevarnega.«

»Dinozavra sta videla?«

»No, ni bil čisto pravi dinozaver. Videla sva njegove sledi. Sledila sva jim dolgo, dolgo časa. Šla sva skozi gozd, jaso, vmes sva morala celo preskočiti potok. In nato so se sledi izgubile.«

»Te ni bilo nič strah?« je zanimalo mamo. 

»Malo že. Zato sem očka prijela za roko,« je pojasnila Trina. 

Nato je v roke vzela sivo barvico in narisala sivo črto. 

»Sivo črto sem narisala zato, ker sva na sprehodu z očkom videla tudi volka.«

»Čisto pravega volka?«

»No, volk ni bil čisto pravi. A kmalu po tem, ko sva izgubila sledi dinozavra, sva v daljavi zagledala nekaj, kar bi lahko bilo volk. Tako je vsaj rekel očka.«

»In kaj bi lahko bilo volk?«

»Pes, ki je podoben volku. Očka je rekel, da je nemški ovčar.«

»Razburljivo. Škoda, da me ni bilo zraven.«

»Res je bilo razburljivo,« je pripovedovala Trina. »Veš, z očkom sva se povzpela na lovsko prežo in na skrivaj opazovala njegovo gibanje. In kuža naju ni našel. Čeprav je vohljal, dvigoval taco in tekal zdaj sem, zdaj tja.«

»Še dobro,« je rekla mama. 

»No, tudi če bi naju našel, se ne bi mogel povzpeti do naju. Ne volkovi ne psi ne znajo plezati.«

»Saj res,« se je nasmehnila mama. 

Trina je na list papirja narisala rdečo črto. 

»Lahko uganem, zakaj si narisala rdečo črto?« je vprašala mama. 

»Seveda,« je odgovorila Trina.

»Zagotovo sta naletela na vulkan in sta morala pobegniti pred žarečo lavo.«

Trina je odkimala.

»Sta videla neznani leteči predmet rdeče barve?«

Trina je odkimala. 

»Potem je to morala biti čarovnica Pepca. Tista, ki nosi rdečo šminko in te lahko začara v vložene kumarice.«

»Neee, mami. Nikogar nisva srečala, nihče naju ni lovil ali preganjal. Rdečo črto sem narisala zato, ker sva bila gusarja na čisto svoji ladji.« 

»A gusarja?«

»Tako je,« je ponosno prikimala Trina. »Jaz sem bila kapitan Pisker, očka pa mornar Zobatec. Preža je postala najina ladja in zaplula sva po vseh morjih tega sveta. Videla sva kite, delfine in celo orjaškega lignja. Očka je celo rekel, da je videl morske sirene, a po mojem si je to izmislil. Aha, ker sva plula po morju, moram na risbico narisati še modro črto.«

»Prav, a kaj imajo gusarji z rdečo barvo?« je zanimalo mamo. 

»Joj, mami. Kaj le? Rdečo ruto vendar. Očka jo je imel s seboj. Na preži, no, na ladji, mi jo je zavezal okoli glave in sva šla.«

»Še dobro, da vaju ni srečala kakšna druga ladja. Na primer tista, ki lovi nevarne gusarje.«

»Midva nisva bila nevarna, ampak prijazna gusarja. Takšna, ki zelo rada prepevata.«

»Gusarske? Misliš tiste, ki jih poje očka v kopalnici?«

»Tiste,« se je nasmehnila Trina. »Tako, risbica je končana. Poglej, narisala sem mavrico.« 

»Takšno posebno mavrico, sestavljeno iz drugačnih barv, kot je sestavljena tista, ki jo vidimo, ko sončni žarki srečajo dežne kaplje.«

»Posebna je zato, ker so posebni tudi sprehodi z očkom.«

»Bi rekla,« se je nasmehnila mama. »Naslednjič moram z vama.«

Nato je poljubila hčerko in risbico obesila na hladilnik.

»Za spomin,« je rekla hčerki. 

»Za najlepšejši spomin,« jo je dopolnila Trina.