Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Pavla, včasih drobno in živahno dekletce, ima še vedno veliko radoživosti v očeh. Zelo rada je brala in to strast prenesla na obe hčeri in vnuka.

O avtorju

Tinka najraje piše realistične zgodbe iz življenja sodobnih otrok, včasih tudi pesmi, pravljice, slikopise ali uganke. Je stalna sodelavka Cicibana in Cicidoja.

Preberi pravljico

Zarja ima zvečer, ko je treba v posteljo, vedno veliko dela. Kup najrazličnejših opravkov. Nekateri so res neodložljivi, drugi se zdijo nujni le Zarji – mama, očka in babica pa menijo, da bi se jih dalo preložiti na kak primernejši čas. To so na primer urejanje zbirke nalepk, risanje risbic za sošolke in preoblačenje punčk. Včasih se zgodi, da se Zarjini opravki zavlečejo pozno v večer, naslednji dan pa je deklici težko vstati in se odpraviti v šolo. Zaspana je in brez prave volje.

Nekega jutra je bila Zarja še prav posebej zaspana. Zvečer se je namreč po urejanju nalepk in risanju za sošolke lotila še branja. Knjiga je bila zelo napeta, deklica pa bere počasi, saj je šele v drugem razredu. Brala je še dolgo za tem, ko sta ji mama in očka zaželela lahko noč.

Ko je babica zjutraj prišla Zarjo zbudit, deklica nikakor ni mogla vstati.

»Dobro jutro!« ji je voščila babica, »Vstani, pozno je že! V šolo bo treba!«

Zarji se je zdelo, kot bi prihajal babičin glas iz daljave, le stežka si je utiral pot skozi spanec. Poskusila je privzdigniti veke, a bile so težke, pretežke …

»Zarja, ljubica, daj, vstani!« je prosila babica. »Mudi se!« Deklica se še kar ni zganila. Vse, kar ji je uspelo spraviti iz sebe, je bil medel, slaboten glas:

»Babica, prosim, nosilnico mi prinesi …«

»Nosilnico?« se je začudila babica in vila roke.

»In pripelji slona …« se je pridušeno zaslišalo izpod odeje.

»Slona?« je ponovila babica. »Kaj ti bo slon?«

»Nesel me bo … v šolo …«

Babica je zaskrbljeno zmajala z glavo. »Oh, Zarja, ti zaspanka …! Lepo je, da otroci zbirajo nalepke, se igrajo, rišejo in berejo, a čas za to si je treba vzeti čez dan in ne ponoči!«

Še dobro, da ima babica veliko izkušenj in dobro ve, da je po toči zvoniti prepozno. Takoj je vedela, kaj storiti. Nosilnice doma niso imeli, pa tudi pri sosedovih se je ni dalo izposoditi, zato se je nemudoma odpravila v očkovo delavnico, poiskala nekaj desk, žago, žeblje in kladivo ter se lotila dela. Marljivo je žagala in zabijala in kaj kmalu naredila imenitno nosilnico. Notranjost je obložila z mehkimi blazinami, čeznjo pa razprostrla veliko, pisano ruto, ki je služila kot baldahin.

Potem je stekla v živalski vrt po slona. Takoj je bil pripravljen pomagati. Babica ga je odpeljala domov in na njegov hrbet s širokimi usnjenimi pasovi privezala nosilnico. Prosila ga je, naj počaka pred hišo, sama pa je stekla v otroško sobo.

»Slon te že čaka, hitro se obleci,« je rekla Zarji.

Slon? Pravi živi slon? Deklica je v trenutku na nogah in pri oknu. Gleda in se čudi, kar ne more verjeti svojim očem … Na dvorišču stoji slon, z nosilnico na hrbtu.

Kako je to mogoče? Ali morda še vedno sanja?

»Mudi se vama, čim prej morata odriniti,« reče babica.

Zarja je takoj nared. Babica na stežaj odpre okno in slon s svojim dolgim rilcem ovije deklico okoli pasu.

Nežno jo namesti v nosilnico na svojem hrbtu in odkoraka proti šoli.

Ljudje radovedno strmijo v mogočno žival, ki hlača po mestnih ulicah. Sprašujejo se, kateri imenitnež se pusti prenašati naokoli v nosilnici.

»To je zagotovo kakšna indijska princesa!« ugibajo prvi.

»Ne, ne!« ugovarjajo drugi. »To je sam indijski vladar! Verjetno je prišel na obisk k našemu županu!«

Zarja se hihita, skrita pod baldahinom, in si misli, kako prijetno in vznemirljivo je takole potovati.

Končno slon prikoraka do šole in obstane pred glavnim vhodom. Zarja zleze iz nosilnice, prisrčno objame slona čez rilec in se mu zahvali za prevoz. Potem jo mahne proti učilnici 2. a. Slon tiho, tihceno zatrobi v slovo, da ne bi motil šolarjev pri pouku, in se odpravi nazaj k babici.

Doma je babica pričakala slona s polnim naročjem sveže solate z vrta, zabojčkom jabolk iz kleti in svežnjem vej z bližnje leske. Odpela je usnjene pasove, s katerimi je bila privezana nosilnica, da si jo je slon lahko snel s hrbta. Odložil jo je kar na bližnje drevo. Babica je potrepljala slona po debeli koži in se mu zahvalila za pomoč, slon pa je prijazno pomahal z velikimi uhlji. Nato sta se poslovila in velikan se je počasi odzibal nazaj v živalski vrt.

Kako sta strmela očka in mama, ko sta jima Zarja in babica pripovedovali o nenavadni poti v šolo! Najprej sta mislila, da gre za šalo.

»Kakšno šalo neki!« reče babica. »Nosilnica je še vedno na dvorišču, lahko si jo ogledata, če ne verjameta.«

Res – med vejami starega oreha se v večernem vetru mirno ziblje lično izdelana nosilnica. »Kaj takega …!« se čudita starša in si z zanimanjem ogledujeta babičino mojstrovino.

»Kaj pa bomo z njo?« vpraša Zarja. »Ne bom je več potrebovala.«

Malo razmišljajo, potem pa očka prešine imenitna zamisel. Poišče nekaj žebljev in kladivo ter Zarjino nosilnico spretno spremeni v čudovito hišico na drevesu.