Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

V okviru posebnega projekta Lahko noč, otroci! z Lahkonočnicami pravljice pripovedujejo priznani slovenski igralci Jurij Souček, Sandi Pavlin in Ljerka Belak.

O avtorju

Damjana piše pesmi in prozo za otroke in odrasle – običajno ob spremljavi inštrumentalnega rocka. Objavila je več knjig za mlade, kmalu pa izide prva za odrasle.

Preberi pravljico

Mravljinček Arnold je po pouku neučakano pohitel naravnost domov in že s praga veselo mahal s spričevalom.

»O, kako lep uspeh! Same petice! Zelo sva ponosna nate,« sta ga pohvalila mama in oče.

Mama je pripravila praznično kosilo in Arnold je za poobedek smel pojesti kar tri kristalčke sladkorja.

»Sinko, uživaj v zadnjih počitnicah,« ga je s tipalkami pobožal oče, »jeseni pa resno delo. Si že kaj razmišljal, kakšno službo bi rad opravljal v mravljišču?«

»Rad bi delal na dvoru,« je kot iz topa izstrelil mravljinček. »Klanjal bi se kraljici in se zabaval na njenih plesih.«

»Saj veš, srček, da so za službo na dvoru potrebne izkušnje in zasluge,« je previdno rekla mama, da sinu ne bi jemala volje. »Najprej se moraš dokazati v čem drugem.«

»No, potem bom pa vojščak,« je spet smelo in veselo odvrnil Arnold ter se obrnil k očetu. »General bom, kot ti, očka.«

»O, poglej ga, junaka!« se je zadovoljno muzal oče. »Moral boš pojesti še veliko kaše travnih semen, da boš dovolj velik in močan za vojsko, urim pa te lahko že zdaj. No pokusiva! Vzravnaj se in: leva, desna, leva, desna …«

»Stoj! Miiirrno!« je strumno korakanje okoli mize ustavila mama, ki si ni prav nič želela še enega vojščaka pri hiši. Že za moža jo je dovolj skrbelo, kadar je pretil spopad s sosednjimi srboritimi rdečimi mravljami.

»Na levo okrog in spat!« je šaljivo ukazala, ker sta general in vojak še naprej zagreto vztrajala v vojaški drži. »Pozno je, o službah pa lahko razmišljamo še vse poletje.«

No, Arnold do jeseni potem ni utegnil razmišljati o službi. Od jutra do večera se je neugnano igral, zabaval in predvsem potepal s prijatelji.

Po brezskrbnih počitnicah je v pisarni za zaposlovanje novincev odločno in s sijočimi očmi povedal, kar mu je prvo padlo na pamet; da bi rad dobro službo na dvoru. Uradnik se je zasmejal in ga z besedami, naj neha sanjati, napotil k čistilcem mravljišča.

»Ves dan sem v temi in delo je grozno enolično,« je po tednu dni potožil na robu solz. »Od samega dolgčasa tuhtam samo o tem, kako mi je zoprno.«

Starši so ga neuspešno tolažili in nazadnje mu je oče obljubil, da bo v nedeljo po paradi prosil vrhovnega poveljnika vojske, naj posreduje pri kraljici za kakšno pestrejšo službo.

Že v ponedeljek je Arnold začel delati pri gradbincih. Kopal je nove rove, kar je bilo zanj prenaporno. Premestili so ga v porodnišnico, toda tam so se dojenčki preveč drli. V mesecu dni je zamenjal štiri službe in v nobeni ni bil zadovoljen.

»Smrkavec je lenuh in razvajenec!« se je razburjal oče, mama pa ga je mirila, češ da nad sinom ne smeta že kar obupati.

Zjutraj je Arnolda odpeljala na delo v svojo službo pri oskrbovalcih mravljišča.

»Hodim po Mravlji cesti, iščem hrano in jo tovorim v shrambe. Všeč mi je. Na svežem zraku sem in veliko zanimivega vidim,« je navdušeno pripovedoval.

Dan za dnem se je Arnold – fiju fiju – žvižgajoč vračal z dela. Nekega večera pa ni bilo slišati njegovega požvižgavanja in starši so ga zaman čakali z večerjo. Od skrbi vso noč niso zatisnili očesa. Ko ga prihodnje jutro niso izsledile niti mravlje, odgovorne za iskanje pogrešanih, so se na smrt prestrašili, da se mu je kaj hudega zgodilo.

A mravljinček je bil živ in zdrav, le prestrašen, ko ga je zunaj mravljišča zajela noč. Na to ni bil pomislil, ko sta ga radovednost in pustolovski duh premamila, da je z Mravlje ceste zavil v neznano. Kar naenkrat se je stemnilo in ni več mogel najti domače poti. Kaj je hotel drugega – skril se je med trave in trepetaje čakal, da se zdani. Strah so mu odgnale kresnice, ki so z lučkami letale okoli njega in klepetale z njim. Svetovale so mu, naj zjutraj spleza na najvišjo sončnico in se razgleda, kje je njegov dom.

Ob sončnem vzhodu pa Arnold z vrha sončnice ni ugledal le svojega mravljišča – videl je ves vrt in še dlje. Pozorno se je razgledoval in opazil vse mogoče.

Kmetova družina je zajtrkovala za vrtno mizo. Z nje so v travo frčale drobtine, se vsipal sladkor, otrokom sta z žlic kapljala med in marmelada …

Mmm, prava mravlja Indija Koromandija, si je veselo mislil mravljinček, potem pa otrpnil, kajti zagledal je, da se rdeče mravlje spet odpravljajo na bojni pohod.

Urno se je spustil na tla in zdirjal, kolikor hitro ga je neslo vseh šest nog, da domače mravljišče posvari pred nevarnostjo.

No, rdeče mravlje so se potem kar obrnile, ko so videle na obrambo dobro pripravljene črne vojščake.

Ker so bili vojščaki že ravno postrojeni, jih je Arnold popeljal do vrtne mize. Zavarovali so pot in mravljam oskrbnicam pomagali nositi obilne zaloge dobrot v shrambe.

Oče in mama sta bila presrečna, da se je vse dobro končalo.

Dobro končalo!? Pravzaprav se je šele začelo tisto najboljše!

Arnolda je kraljica odlikovala z zlato medaljo velike črne mravlje za posebne zasluge in mu ponudila imenitno službo na dvoru. Medaljo je sprejel, službo pa vljudno in hvaležno zavrnil. Ob svoji dogodivščini je namreč dobil odlično zamisel. Kraljici je predlagal, da bi ustanovil in vodil enoto za raziskovanje in opazovanje. To je bila v mravljišču čisto nova služba, toda kraljica je menila, da velja poskusiti. Kmalu se je pokazalo, da je raziskovanje in opazovanje za kraljestvo zelo uspešno in koristno. Z Arnoldom so sprva delali njegovi prijatelji, potem pa tudi drugi črni mravljinčki, ki so bili po duši prav taki radovedni potepini in pogumni pustolovci.