Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Izidor je že 60 let srečno poročen. Zadnjih 5 let z ženo živita v domu, kjer sodelujeta pri različnih aktivnostih, on pa je tudi predsednik Sveta stanovalcev.

O avtorju

Ana vodi Pripovedovalsko šolo Pripovedovalskega Varieteja. Pravljice je prirejala in pisala za projekte različnih gledaliških hiš ter za radio in televizijo.

Preberi pravljico

V veliki mlaki je živela majhna žaba. Nekega dne se je odločila, da gre v mesto na izlet. 

Videl jo je droben ptiček: odbrzel je do srake in ji povedal, da gre žaba v mesto. Sraka je šla do žolne in ji rekla, da proti mestu skače velika žaba in vsi pravijo, da je zelo požrešna. Žolna je povedala lastovki in dodala, da žaba velikanka kdaj pa kdaj pogoltne celo kakšno mačko. Vest se je širila kot blisk in že naslednji dan je v mesto priletel vrabec, ki je prinašal strašno novico: za njim prihaja kot hiša velika žaba, ki lahko pogoltne celo kravo in ki je prav zdaj neznansko lačna. Dodal je še, da od vsega najraje hrusta ljudi in prisegel, da je vse to čista resnica.

Župan je začel biti plat zvona in je ukazal, naj se vsi meščani zberejo na glavnem trgu. Tuhtali so in tuhtali, kako naj se rešijo pred strašno žabo. Na koncu so sklenili, da bo še najbolje, če jo lepo sprejmejo in ji priredijo veliko gostijo. Pripravili ji bodo tako dobro večerjo, da sploh ne bo več hotela jesti ljudi. Kdo ve, mogoče jih bo na koncu celo prosila, da postanejo njeni kuharji. To bi bilo imenitno. Da bi vsak dan kuhali za največjo žabo na svetu! 

Vse mesto se je začelo veseliti obiska velikanske žabe. Na trg so znosili lonce in posode, zakurili so ogenj in začeli kuhati. Okrasili so ulice in naredili špalir od glavnega trga do mestnih vrat. Ko je bilo vse pripravljeno, so se zazrli v daljavo in čakali, da se na obzorju pojavi kot hiša velika žaba. 

Ravno takrat je žabica iz mlake končno prišla do mesta. Skakala je skozi špalir, pa so vsi tako napeto gledali proti obzorju, da je nihče ni niti opazil. Po dolgi poti je bila sestradana in nos jo je vodil naravnost na glavni trg. Tam je zagledala čudovit prizor: povsod so stale dolge mize in vse so bile polne sveže skuhanih jedi. Žabica se je pognala med sklede in jedla, dokler ni bila okrogla kot žoga. Potem se je odkotalila do mestnega ribnika: malo si bo odpočila, potem pa si gre ogledat ulice in hiše.

Medtem so meščani postajali nemirni. Večerilo se je že, velikanske žabe pa ni bilo od nikoder. Kaj pa, če je sploh ne bo? To bi bilo strašno! Pa tako lepo so vse pripravili. Čakali so jo čisto do noči; naslednje jutro so vstali že zgodaj in so pogledovali proti obzorju, a zaman. Žaba ni prišla. Da bi se potolažili, so začeli drug drugemu pripovedovati, kaj so ji skuhali. Vsak je trdil, da bi ji bila gotovo prav njegova jed najbolj všeč. Na ves glas so se hvalili in bili so tako prepričljivi, da so začeli še sami sebi verjeti. Kmalu sploh niso več vedeli, kaj se je zares zgodilo in kaj ne. Na koncu so bili prepričani, da jih je čisto zares obiskala velikanska žaba. Pojedla je vse, kar so ji pripravili, in potem še polizala sklede. Čudovita žaba je bila to, in prav zares velika kot stolpnica. 

Meščani so bili tako navdušeni nad gromozansko obiskovalko, da so ji dali sredi glavnega trga postaviti spomenik. Potem so ga tako zavzeto gledali, da sploh niso videli žabice, ki je na poti v veliko mlako priskakala mimo njih. V mestu je videla že vse, kar si je želela, in je šla zdaj zadovoljna nazaj domov.