Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Ivica se je najraje sproščala s planinarjenjem, nabiranjem rož in gob. Vsaj desetkrat je bila na Triglavu, prvič leta 1946.

O avtorju

Damjana piše pesmi in prozo za otroke in odrasle – običajno ob spremljavi inštrumentalnega rocka. Objavila je več knjig za mlade, kmalu pa izide prva za odrasle.

Preberi pravljico

V hiši Zajčevih na robu Globokega gozda je razsajal prehlad. Oče Zajec, otroci Marko Skače, Bombažek in Lenko so v zboru smrkali, kihali in kašljali. 

K sreči vsaj Maks Mali ni zbolel. Prehlada ga je rešila bojazljivost, ki bi ji v tem primeru lahko rekli previdnost. Oče Zajec je namreč otroke peljal na izlet k potoku Poskoku. Maks Mali si po trhlem deblu ni upal na drugi breg in tako edini ni čofnil v ledeno vodo. 

Vsaj en pameten v družini, si je mislila mama Zajec, ko so prišli vsi premočeni in premraženi domov.

Zdaj je dan za dnem kuhala čaje in juhice, stregla, merila vročino, rahljala blazine, prala pižame in likala robce, pomivala lončke in skodelice … A vse bi še šlo, če bolniki ne bi bili tako sitni in mevžasti. Kar naprej so javskali in vzdihovali ojoj, ojoj, kot da bodo zdaj zdaj izdihnili. Od tega je mamo Zajec mučil glavobol, in to dosti huje, kot je bolnike mučil prehlad. 

V glavi ji je tako močno kljuvalo, da bi skoraj preslišala kljuvanje na hišna vrata. Ko jih je odprla, je na pragu čepela gozdna poštarica šoja Zoja.

»Dober dan, dober dan,« je začivkala in nato zdrdrala. »Vsem razglašam, da so po nočnem nalivu gobe čisto ponorele. Vse polno jih je. Toliko da veste, če jih hočete nabrati za ozimnico. Na svidenje, na svidenje!«

In že je odfrfotala. 

Mamo Zajec je novica razveselila. Gobe so ji ponudile dober izgovor, da se izmuzne iz hiše in si oddahne od sitnih bolnikov. 

»Maks Mali, pridi! Po gobe greva,« je nalašč zaklicala tako glasno, da so jo slišali tudi v bolniške sobe.

Maks Mali je takoj veselo priskakljal, bolniki pa so začeli nergati. Najglasneje oče Zajec.

»Kako? Kaj? Kar same nas bosta pustila? Bolne in onemogle!«

»Oh, kakšni zajci ste! Od prehlada ni še nihče umrl,« je bila odločna mama. »Na štedilniku je lonec čaja. Znajdite se!«

Prehlajenci so slišali samo še tresk vrat, mama Zajec in Maks Mali pa sta, ne da bi se ozrla, zdirjala v Globoki gozd. Mamo je na svežem gozdnem zraku glavobol pri priči minil, čeprav je Maks Mali piskajoče zavriskal vsakič, ko je našel gobo. Gob je bilo res veliko in tako je skoraj neprenehoma vriskal. 

Košara je bila že skoraj polna, ko je nenadoma završal veter v drevesnih krošnjah in so začele padati debele dežne kaplje. Padale so vse gosteje in kmalu je lilo kot iz škafa. Gobarja sta jo ucvrla proti domu. 

Maks Mali je mislil, da za seboj sliši teči mamo, mama je mislila, da za seboj sliši teči sinka. V resnici pa sta oba slišala le šumenje vetra in šklopotanje dežja. 

Ko je mama Zajec odložila košaro na domači prag, se je ozrla in spet jo je začelo kljuvati v glavi. Tokrat od velike skrbi. Maksa Malega ni bilo nikjer.

Mokra, da je kapljalo od nje, je planila v hišo.

»Maks Mali se je izgubil v gozdu,« je komaj slišno zasopla in nato razburjeno zacvilila. »Poiskati ga moramo! Takoj!«

Bolniki so na mah pozabili na svoj strašni prehlad. V nekaj minutah so bili vsi oblečeni in pripravljeni za iskanje. Med potjo so srečali poštarico šojo Zojo in ta je nemudoma odletela z nujno okrožnico od enega gozdnega domovanja do drugega. Hitela je, da je perje kar frčalo za njo, saj je šlo za ekspresno pošto. 

Kmalu je Maksa Malega iskal ves gozd.

Ko se je mali zajček upehano ustavil in spoznal, da mame ni za njim, se je na smrt prestrašil. Vedno ga je bilo groza, da bi se izgubil v Globokem gozdu, zdaj pa se mu je zgodilo prav to. Kot kup nesreče je sedel na repek in začel cmihati. 

Nenadoma se je spomnil, kaj so mu govorili starši:

»Če se slučajno kdaj izgubiš, vedi, da te bomo iskali vsi, dokler te ne najdemo. Ne tekaj okoli, ker boš še bolj zašel. Kjer koli boš, samo mirno kri in lepo počakaj. Sedi v zavetje in prepevaj.«

Mali Maks je počepnil pod gosto smrekovo vejo in začel prepevati najdaljšo pesmico, kar jih je znal. Ko jo je pel tretjič, je zaslišal klice svoje družine in sosedov. Planil je izpod smreke in jim stekel naproti.

Maksa Malega so našli, on pa je staknil prehlad. Prehladila se je tudi mama Zajec. Čeprav prehlad ni bil hud, sta stokala in vzdihovala ojoj, ojoj in si pustila streči. Oče Zajec, Marko Skače, Bombažek in Lenko niso rekli ne bev ne mev. Kuhali so čaje, likali robce, pomivali lončke in skodelice … Pa tudi gobe so pripravili za sušenje. 

Pozimi bo gobova juhica še kako vsem teknila.