Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Marjan, bivši manager in strasten lovec, svojim vnukom nikoli ni bral pravljic, zato se je zelo razveselil priložnosti, da se preizkusi kot pripovedovalec.

O avtorju

Cvetka je zgodbe, slikopise, uganke in pesmi za otroke začela objavljati v Cicidoju in Cicibanu. Po izidu slikanice Rdeča hiša (2004) pa so sledile še mnoge.

Preberi pravljico

»… in živela sta srečno do konca svojih dni,« je mamica prebrala zadnji stavek pravljice. Slikanico je odložila na knjižno polico, se sklonila nad posteljico in pritisnila poljubček na sinkovo lice. »Lahko noč,« je zašepetala, čeprav je Anže ni več slišal. Praznovanje rojstnega dne ga je tako utrudilo, da je zaspal še pred koncem pravljice.

Na nizki mizici v kotu sobe in pod njo so bile zložene igračke, ki so jih tistega popoldneva prinesli k hiši na praznovanje povabljeni otroci. Komaj so čakale, da bo jutri, ko se bo Anže zbudil in začel igrati z njimi.

»Mene lahko natakne na roko in se z menoj igra gledališče,« je rekla lisica. »Odpeljala ga bom globoko v gozd prav do medvedjega brloga.«

Iz omare s priprtimi vrati je zabrundalo: »In tam vaju bom pričakala jaz!« Trenutek zatem se je iz nje prikazala medvedja glava. 

»Komaj bosta vstopila v brlog, že se bo zunaj začelo bliskati in grmeti,« je izpod mizice zabobnal boben. 

»Tudi začetek in konec predstave lahko naznaniš ti,« se je iz drugega kota sobe oglasila na krtačko ostrižena punčka. »Medtem ko se bom jaz sprehajala po gozdu, me bo ujela nevihta …« 

»… in zašla boš,« jo je dopolnila plišasta veverica z mizice. »Hodila boš in hodila, dokler se ne boš tudi ti znašla …«

»… pred mojim brlogom!« je vzkliknila medvedka, za katero sta iz omare prilezla še njena mladička.

»Bam, bam!« je zabobnal boben.

»Ne, to pa že ne!« je rekla punčka. »Preveč bi se ustrašila.«

»Na začetku že,« je odvrnila medvedka, »potem pa boš videla, da sem v resnici prijazna in da ti ne bom storila nič žalega. Nasprotno – ponudila ti bom zavetje pred nevihto. Pri meni se boš poleg tega lahko do sitega najedla gozdnih sadežev in se poigrala z mojima mladičkoma. Po nevihti bom tebe, Anžeta in lisico na hrbtu odnesla na pot, ki vodi iz gozda.«

»Na robu gozda bom nate in na lisico čakal jaz,« je zabrnel ob mizici parkiran traktor s prikolico. 

»Tam bom tudi jaz,« se je oglasil leseni konjiček. »Z menoj bo domov odjezdil Anže.«

»Kaj pa jaz?« je vprašala nova rdeča žoga. »Kaj bom jaz?«

»Hm,« se je za ušesom počohala lisička. »Žoga v gozdu?«

»Zakaj pa ne?« je vzkliknila punčka. »Več nas bo, bolj bo veselo. Ti si lahko, ti si lahko …«

»Že vem!« je zaklicala lisička. »Ti boš darilo, ki ga bo punčka v zahvalo nesla medvedki, ko bo šla naslednjič v gozd. S teboj se bosta žogala medvedja mladička.«

»Pa mi?« so izpod postelje zatrobili avtomobilčki.

»Avtomobilčki v gozdu?« se je zgrozila veverica.

»To pa res ne gre,« je priznala punčka.

»Lahko pa po koncu predstave odpeljete domov gledalce,« se je domislila veverica.

S tem predlogom so se strinjale vse igračke. Utrujene od vznemirjenja je drugo za drugo premagal spanec. 

Naslednjega dne je bila nedelja. Ko je očka Anžeta dvignil iz posteljice in postavil na tla, je fantek takoj stekel k mizici z igračkami. Najprej si je na desno roko nataknil lisičko. Nato je v levo roko vzel palčko in z njo udaril po bobnu: »Bam, bam!«

»Dobrodošli na gledališki predstavi,« je rekla lisička in se priklonila.

Po zajtrku sta na predstavo prišla mamica in očka. Ravno ko so v gozdu izgubljeno punčko oblile solze, je zabrnel hišni zvonec: »Drrin, drrin.«

»Vse najboljše, Anže!« je zaklical Domen, ki se je z mamico šele pred kratkim vselil v sosednje stanovanje. Na praznovanje ga ni bilo, ker je soboto preživel z očkom. Za Anžeta je narisal risbico z barčico sredi morja, njegova mamica pa mu je spekla čokoladne piškote. Anže je enega takoj vtaknil v usta – mmm, je bil dober!

»Prideš pogledat moje nove igračke?« je vprašal Anže. 

Domen si ni dal dvakrat reči.

»Koliko igrač!« je osupnil, ko je vstopil v Anžetovo sobo. 

Seveda, če ti igrače podarjajo strici in tete, Miklavž, Božiček in dedek Mraz ter gostje na lanski, predlanski in predpredlanski rojstnodnevni zabavi, se naberejo.

»Se greva gledališče?« je predlagal Anže.

In sta se šla, vse do kosila, ko je moral Domen domov.

»Lahko se pelješ z mojim športnim avtom,« je rekel Anže. 

»Čisto zares?« je vprašal Domen. »Se smem z njim doma malo poigrati?« 

Šmentana reč, ravno v tem trenutku se je Anžetu zahotelo, da bi se po kosilu igral prav tem s avtomobilčkom …

»Saj bi si ga samo izposodil …« je zamomljal Domen.

Anže je komaj slišno vzdihnil.

Po krajšem premisleku je rekel: »Posodim ti ga, če se bosta kmalu spet pripeljala k meni.« 

Tega Domnu ni bilo težko obljubiti.

Zdaj je bil zadovoljen tudi Anže. Tako se ne bo k meni hitro vrnil samo avtomobilček, ampak tudi Domen, je pomislil. Z njim se je lepo igrati.

Od tiste nedelje pride Domen pogosto k Anžetu. Skoraj vsak dan.

Danes, recimo, je prijezdil na lesenem konjičku, domov pa ga je na hrbtu odnesla medvedka. V toplem Domnovem objemu je z njim poslušala pravljico za lahko noč. Nato sta šepetaje načrtovala naslednjo gledališko predstavo, vse dokler nista utonila v sanje.