Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Mija je v prostem času zelo rada pletla, kvačkala, brala knjige ter potovala po Sloveniji. V domu pa se je pridružila stanovalkam, ki izdelujejo punčke iz cunj.

O avtorju

Cvetka je zgodbe, slikopise, uganke in pesmi za otroke začela objavljati v Cicidoju in Cicibanu. Po izidu slikanice Rdeča hiša (2004) pa so sledile še mnoge.

Preberi pravljico

Mračilo se je in mama se je odpravljala na lov.

»Glejta, da ne bosta razgrajala,« je opomnila naju z bratcem. »Samo še tega se nam manjka, da nas odkrijejo ljudje.«

O ljudeh mama nima najboljšega mnenja.

Ne razumem, zakaj se je potem vselila pod leseni pod v predšotoru počitniške prikolice.

»Se greva skrivat?« sem predlagala, čim so mamo odnesle tačke. Skrivanje ni razgrajanje.

»Ti mižiš!« je zaklical Žiga.

Žiga se vedno skrije pod isti kupček listja na drugem koncu strehe iz lesenega poda. Ker je listja premalo, izpod njega štrlijo bodice. Žiga res ni težko najti.

Stekla sem do gnezda, da bi ga pofočkala, ko sem zaslišala glas človeškega mladiča: »Oči, kaj praska tukaj spodaj?«

Obstala sem kot okamenela. Žiga tudi.

»Lahko bi bil jež,« je odgovoril človeški oče.

»Lahko pogledava?« je vzkliknil človeški mladič.

Srce mi je razbijalo kot ponorelo. Kaj naj storiva? Kam naj se skrijeva? Pod Žigov kupček listja? Samo enkrat do zdaj me je bilo tako strah – ko naju je mama peljala čez cesto in so nas oslepili avtomobilski žarometi. Mama je zaskrbljeno tekala od Žiga do mene in nazaj. K sreči je voznik avto pravočasno ustavil in počakal, da smo se umaknili s ceste. Kar strese me, ko pomislim, da bi koga od nas lahko povozil!

Žiga je pridrobencljal do mene in zašepetal: »Ne boj se, Živa! Zvila se bova k klobčič, pa bo. Če se naju samo dotaknejo, jim bo še žal!«

Ko bi bilo tako preprosto! In vendar – kaj drugega nama je preostalo?

»Pa poglejva!« je rekel človeški oče in začel dvigovati deske, pod katerimi je bil do tistega trenutka naš domek skrit pred nepovabljenimi pogledi.

»Ni samo en ježek, oči!« je zaklical človeški mladič, ko naju je osvetlil snop svetlobe iz žepne svetilke. »Dva sta! Kaj nista srčkana?«

»Sta, Aljaž, sta« je pritrdil človeški oče. »Dva srčkana mladička.«

»Mami, mami!« je zaklical Aljaž. »Pridi pogledat ježka!«

Tudi Aljaževi mami sva bila všeč.

»Ju lahko obdržimo?« je začel prosjačiti Aljaž.

Kar streslo me je od groze. Niti predstavljati si nisem želela, kako bi bilo živeti med ljudmi … Pa še brez mamice za povrhu! Kaj bi rekla, ko bi prišla z lova in videla, da naju ni?

»Ni govora!« je kot iz topa izstrelila Aljaževa mama.

Od srca se mi je odvalil velik kamen, čeprav nevarnost še ni bila mimo.

»Ježi sodijo v naravo,« je Aljaževo mamo podprl Aljažev oče. »V gozd ju bomo odnesli.«

Nova teža je legla name. Vem, da bi naju mama iskala, ampak, ali bi naju tudi našla?

»Zakaj ne bi mogla ostati tukaj?« je poskusil Aljaž. »Saj je vse okrog narava.«

»Tukaj nimajo miru,« je rekel njegov oče.

»Ampak če ju odnesemo v gozd, ju mamica ne bo nikoli več našla,« je z jokavim glasom rekel Aljaž.

Žiga se je začel tresti kot šiba na vodi. Tudi meni ni šlo dosti bolje.

»Hm,« je rekel Aljažev oče, »na to pa nisem pomislil.« Malo je pomolčal, potem pa pristavil: »Po moje ju bo mamica zavohala.«

»Kaj pa, če ju ne bo?« je mojo skrb na glas izrekel Aljaž. »Kako bosta preživela? Kaj če ju napade kakšna žival?«

»Kako se nas revčka bojita!« se je oglasila Aljaževa mama.

»Že vem!« se je domislil Aljažev oče. »Počakali bomo, da se mama ježevka vrne z lova. Jutri zjutraj, ko bodo spali, jih bomo vse tri odnesli v gozd.«

Oddahnila sem si. Mama se bo vrnila pred jutrom. Mama bo vedela, kaj nam je storiti.

»Res ne morejo ostati tukaj?« je vztrajal Aljaž. »Pogrešal jih bom.«

»Saj ju boš lahko obiskoval v gozdu,« je rekla Aljaževa mama.

»To ni isto,« je odvrnil Aljaž, čeprav mu ni nič pomagalo. Tudi pri ljudeh imajo starši zadnjo besedo.

Aljaževa družina je deske končno vrnila na svoje mesto. Trenutek zatem so se njihovi koraki oddaljili.

Uf!

»Kdaj bo prišla mami?« je zahlipal Žiga. »Hočem mami!«

Da bi ga zamotila, sem mu povedala pravljico o plahem zajcu, ki je ukanil zvito lisico. In potem še enkrat. In še tretjič. Žiga eno in isto pravljico rad posluša večkrat.

Preden je šel Aljaž spat, je skozi režo v podu zašepetal: »Pred šotor sem vama nastavil skodelico mleka in posušene jabolčne krhlje. Dober tek in lahko noč, draga ježka! Se vidimo jutri!«

Z Žigo sva bila preveč prestrašena, da bi si upala po jabolčne krhlje, čeprav jih imava zelo rada. Da se mleka ne smeva niti pritakniti, pa nama je že davno tega strogo zabičala mama. Če ježi pijemo mleko, umremo. Tega Aljažu očitno ni še nihče povedal.

Ko se je mama vrnila, sva ji z Žigo drug čez drugega hitela pripovedovat, kaj se nama je zgodilo.

»Ne bomo čakali, da nas preselijo ljudje,« je odločila mama. »Dobro se najejta, potem pa gremo na pot.« Za posladek nama je izpred šotora prinesla krhlje.

Potem smo se odpravili. Hodili smo in hodili, dokler nismo prišli do kupa listja v goščavi.

»Tu nas ljudje zlepa ne bodo našli,« je zadovoljno rekla mama, preden smo se zakopali vanj.

Pomislila sem na to, da bo Aljaž žalosten, ko bo videl, da smo se odselili. Kako bi nas lahko obiskal, ko ne ve, kje je naš novi domek? 

Se bo že potolažil! Tudi njemu ne bi bilo všeč, če bi odločali drugi, kje bo živel s svojo mamico in očkom.