Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

Ana je, tako kot njena mama, vsak prosti trenutek izkoristila za branje. Zato se veseli, da bo svojo ljubezen lahko uporabila za razveseljevanje otrok.

O avtorju

Damjana piše pesmi in prozo za otroke in odrasle – običajno ob spremljavi inštrumentalnega rocka. Objavila je več knjig za mlade, kmalu pa izide prva za odrasle.

Preberi pravljico

Dvorni norček Nande je na gradu užival poseben položaj. Bil je kraljičin ljubljenec. Delal je, kar se mu je zahotelo, in nobenih pravil mu ni bilo treba upoštevati. Ha, celo kršil jih je!

Filomena je bila dobra in pravična kraljica, a vendar zelo natančna in stroga. Od vseh je zahtevala, da svoje delo opravljajo brez odlašanja in temeljito. Še posebej neizprosna pa je bila glede dvornih pravil. Morali so se ji globoko klanjati in k obedom ni smel nihče zamujati – niti njen mož kralj niti njena otroka, princ in princeska, kaj šele kdo manj pomemben. Za vsak prekršek so bili vsi brez izjeme kaznovani. Enkrat celo kralj! Pri kosilu je ob slastni pečenki preveč cmokal, zato je moral po obedu, namesto da bi kot po navadi zadremuckal, v kuhinji pomivati posodo.

Norček Nande je nalašč cmokal in glasno srebal juho, k obedom prihajal kakor kdaj in se tudi klanjal kakor kdaj, a ga ni doletelo nič drugega kot kraljičino prizanesljivo žuganje in blag nasmeh.

Ja, Nande je bil na dvoru sam svoj kralj. A vse dobro kaj hitro mine in v prah se je sesulo tudi njegovo kraljestvo. 

H kraljici Filomeni so nekega ponedeljka pripotovali odposlanci iz Perzije. V znak prijateljstva so ji prinesli dragocena darila svojega kralja, kraljica pa se je najbolj razveselila mlade muce z dolgo belo dlako in smaragdno zelenimi očmi, ki je skočila iz zlatega koška.

»Mijav,« je tenko zamijavkala, stekla naravnost k prestolu in kraljici po ogrinjalu splezala v naročje. 

»Kako ljubka mucica!« se je raznežila Filomena. »Klicala te bom Snežka. Bela in puhasta si kot snežinka.«

Mačkico je vzela v roke, si jo prižela k licu in jo poljubila.

Veste, dvorni norčki sploh niso neumni. Za norčavost in šale, ki zabavajo petične dvorjane in se jim smeje celo kraljica, moraš biti še kako bistroumen in iskriv. Tako se je Nandetu v trenutku posvetilo, da je zaradi perzijske mačke ob položaj kraljičinega ljubljenca. Vendar pa ni bil ljubosumen in tudi skrbi si ni delal; le dosledneje se je držal dvornih pravil in postal neopazen, da ne bi izzval kraljičine jeze. Ni mu bilo do pomivanja posode!

Minevali so dnevi in muca je zrasla v mačko. V prebrisano in nesramno mrcino! Kraljici Filomeni se je prilizovala, kralja, princesko in princa je pustila pri miru, vse druge pa je ustrahovala in jim počela vse mogoče grdobije. Med obedi se je sprehajala po mizi, tacala po krožnikih in si prisvajala najboljše grižljaje. Nalašč je prevračala kozarce, da je iz njih pljuskalo po prtu in lepih oblačilih dvorjanov. Damam je plezala po krinolinah in s krempeljci cefrala svilo ter dragocene čipke in vezenine. Vzpenjala se jim je tudi na glave in jim kuštrala umetelne frizure. Višek njene objestnosti pa je bil, ko se je najpomembnejšemu dvornemu svetovalcu med klanjanjem kraljici zagnala v obraz in ga ugriznila v nos. Kri je kapljala po zloščenih marmornih tleh, kraljica Filomena pa ni niti z očesom trenila.

Tedaj je bilo dvornemu norčku Nandetu jasno, da je dolgodlaki pošasti dovoljeno prav vse in da jo je treba ukrotiti. S čepice si je odtrgal kraguljčka, ga navezal na vrvico in z njim Snežko, ki se je rada igrala s svetlečimi in zvončkljajočimi rečmi, zvabil v svojo sobo na vrhu grajskega stolpa. Potem pa je zaloputnil vrata.

Mačka se je nasršila in zapihala. Nande je pričakoval, da se bo zakadila vanj in ga neusmiljeno praskala in grizla. A se je ni prav nič bal. Kot bi Snežka to začutila, se je nenadoma stisnila v kot.

»Ne boj se, nič hudega ti nočem,« jo je nežno ogovoril dvorni norček. »Rad bi, da sva prijatelja. Te smem pobožati?«

Snežka je zapihala in ga opraskala po iztegujoči se dlani. 

Prihodnji dan ji je od obedov s svojega krožnika prinašal, kar je imela najraje, in jo zasipal s prijaznostjo. Tretjega dne se mu je že pustila božati, mu jedla z roke in mirno predla v njegovem naročju. 

Dvor pa je bil vse prej kot miren. Kralj, princeska, princ, dvorjani, služinčad in stražarji so tekali po stopniščih, hodnikih in sobanah ter iskali Snežko. Kraljica Filomena je sedela na prestolu, neutolažljivo jokala in smrkala v robec z izvezenim kraljevskim grbom. Tako je bilo dan za dnem, o kraljičini ljubljenki pa ni bilo ne duha ne sluha.

»Petsto zlatnikov dobi, kdor najde mojo Snežko,« je kraljica ukazala razglasiti na vse strani in potem je mačko iskalo vse kraljestvo. 

Vsepovsod so stikali, prečesali travnike in gozdove, pogledali v vsako hišo in stajo, se spuščali v presahle vodnjake, plezali po strehah … Brez uspeha.

Ko je dvorni norček Nande menil, da sta se s Snežko dovolj spoprijateljila, se je z njo v naročju prikazal v prestolni dvorani. Kraljica je najprej objela njega, nato poljubila mačko in nemudoma ukazala norčku izplačati nagrado. A Nande jo je gladko odklonil. V svojem poštenem srcu je vedel, da bi bila to goljufija, saj mačke ni našel, ampak ugrabil, poleg tega pa tudi izdaja prijateljstva. 

Malce je sicer dvomil v to prijateljstvo. Ni verjel, da ga je Snežka res vzljubila. Morda se je le pretvarjala, ker je bila zaprta in prestrašena.

Kmalu pa so se njegovi dvomi razblinili, kajti perzijska mačka se mu je pustila božati in pestovati celo v kraljičini bližini. Bolj prijazna ali vsaj obzirna pa je bila tudi do dvorjanov. Postala je prava kraljevska mačka!