Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Pavla, včasih drobno in živahno dekletce, ima še vedno veliko radoživosti v očeh. Zelo rada je brala in to strast prenesla na obe hčeri in vnuka.

O avtorju

Damjana piše pesmi in prozo za otroke in odrasle – običajno ob spremljavi inštrumentalnega rocka. Objavila je več knjig za mlade, kmalu pa izide prva za odrasle.

Preberi pravljico

Zajčevi otroci so zelo radi poslušali pravljice.

Bombažek se je zvil v kepico, da je bil videti kot puhasta žogica. Sem in tja je za mamo ali očetom kot odmev ponovil kakšno posebno pomembno besedo: na primer čirule-čarule, dvoglavi zmaj ali gusarski zaklad. 

Marko Skače je pravljice težko poslušal, ne da bi vsaj malce poskakoval, ob takih besedah pa je začel po postelji skakati tako visoko, da je včasih z glavico zadel ob strop. Vendar ne prehudo.

Lenko je poslušal z zaprtimi očmi in vedno je zaspal še pred koncem pravljice. Maks Mali pa je z odprtim gobčkom in velikimi očmi besede kar požiral. Vse si je zapomnil in tako Lenku zjutraj do pičice natančno ponovil, kako se je zgodba končala. Maks Mali je pravljice oboževal in jim malce preveč verjel. 

Nekega večera, ko je bila mama na obisku pri sorodnikih, je očka razposajene sinke sam zelo težko krotil in nikakor mu jih ni uspelo prepričati, da bi si pred spanjem umili zobke. Ko so bili končno v posteljah in so želeli pravljico, jim je, da bi jih vzgojno podučil, povedal tole prastaro zajčjo zgodbo:
 
Bav Bav Zaj je bil prikazen, ki se je v temi bledo zelenkasto svetlikala. Imel je šest kot hodulje dolgih in suhih tac, velike, plahutajoče uhlje in žareče rdeče oči. Iz gobca pa sta mu štrlela rjava, piškava sekalca. Nemarnež si ni nikoli umil zob in jedel je same slaščice, ki jih je ponoči kradel otrokom. Če pa so ga pri tem zalotili, jih je strašil s šklepetanjem gnilega zobovja. 

Odrasli so govorili, da je Bav Bav Zaj le slaba vest, kadar si otroci zvečer ne umijejo zob. Grdavša je to neznansko jezilo, a ni bil toliko pogumen, da bi se velikim zajcem upal pokazati. Kadar jih je ugledal, se je brž skril pod otroško posteljo. 

Nekoč je zelo pogumen zajček izpod postelje zaduhal smrdljiv zadah iz Bav Bav Zajevega gobca. Stekel je po sirkovo metlo in nanjo iztisnil veliko zobne paste. »Zdrgnil ti bom piškave zobe,« je zagrozil in z metlo drezal pod posteljo. Slišal je prestrašeno cviljenje, potem pa o Bav Bav Zaju ni bilo več ne duha ne sluha.

Ko je očka obmolknil, so zajčki na mah planili v kopalnico in si temeljito skrtačili zobke. Maksu Malemu pa to ni bilo dovolj in očka je moral z njim pogledati pod vse postelje v hiši, ali se pod katero morda ne skriva Bav Bav Zaj. A Maks Mali je kljub temu še dolgo v noč, čez glavo pokrit z odejo, premleval o grozni pošasti. 

Zjutraj, ko na njegovi nočni omarici ni bilo več korenčkovega medenjaka, ki si ga je bil prihranil od večerje, se mu je kožušček naježil od strahu. 

»B-b-av B-b-b-av Zzz-aj!« je zajecljal sam pri sebi. Niti pomislil ni, da mu je slaščico pojedel kateri od bratcev. In v resnici je bilo tako. Z medenjakom se je posladkal Lenko, ki se je prvi prebudil. 

Maks Mali ni nikomur zaupal svojega strahu, vsako noč pa je hotel spati pri mami in očetu. V spanju pa se je tako premetaval in brcal, da je imel oče Zajec neke noči tega dovolj in je spečega Maksa odnesel v njegovo posteljo. 

Navsezgodaj, ko je bil še mrak, je vso družino prebudilo kričanje.

»Bav Bav Zaaaj!!!« se je drl Maks Mali.

Mama ga je vzela v naročje in ga zaman mirila. 

»Ti in tvoje trapaste pravljice!« je grdo pogledala očeta Zajca. »No, zdaj ga pa potolaži, če veš, kako!«

Oče je Maksu Malemu razlagal, da so pravljice izmišljene in da strahov ni. Skupaj sta pogledala prav pod vse kose pohištva in pod njimi odkrila le frnikole, izgubljene nogavice in pajčevine. Maks pa je še kar jokal in jokal.

Pomagalo ni niti to, da je Lenko priznal krajo korenčkovega medenjaka.

Bratci so se Maksu Malemu sprva posmehovali, ko pa so videli, kako resna je stvar, so ga začeli tolažiti in bodriti. Marko Skače se je celo ponudil, da bo ponoči stražil ob njegovi postelji z očetovo sekiro za drva.

Bolj ko se je spet bližala noč, bolj je bil Maks Mali obupan. Pri večerji je mama že ravno hotela reči, da lahko spi pri njej in očetu, ko je Marko Skače iz drvarnice strumno in pogumno prinesel sekiro. Tedaj se je očetu Zajcu utrnila odrešilna zamisel. S sekiro je vsem otroškim posteljam odsekal noge.

»Tako!« je slovesno naznanil. »Bav Bav Zaj, ki ga sploh ni, se zdaj pri nas nima kam skriti.«

»Očka, ti si najpametnejši in najboljši očka na svetu,« je olajšano in hvaležno zavzdihnil Maks Mali.

Pri Zajčevih pripovedujejo samo še lepe pravljice. Tisto staro o Bav Bav Zaju so že davno pozabili, a pred spanjem si zajčki vseeno brez prigovarjanja vselej umijejo zobke.