Zakladnica pravljic
O pripovedovalcu

Ivica se je najraje sproščala s planinarjenjem, nabiranjem rož in gob. Vsaj desetkrat je bila na Triglavu, prvič leta 1946.

O avtorju

Ana vodi Pripovedovalsko šolo Pripovedovalskega Varieteja. Pravljice je prirejala in pisala za projekte različnih gledaliških hiš ter za radio in televizijo.

Preberi pravljico

V neki deželi sta živela kralj in kraljica. Bila sta mlada in imela sta se rada, zato ni bil nihče presenečen, ko se jima je rodila hči. Ime sta ji dala Andra. Imela je modre oči in veliko znamenje na roki.

Nekega dne je kralj položil Andro v košaro in jo nesel na balkon, da bi se grela na soncu. Od nekod je priletel orel, zgrabil košaro in jo odnesel v gore. Stresel jo je v gnezdo, kjer je bilo pet lačnih orličev. Kljuvali so proti Andri, da bi jo pojedli. Ampak ona je brcala okrog sebe, dokler se niso naveličali in je pustili pri miru. Ostala je v gnezdu in preden so vedeli, je postala ena izmed njih. 

Čas je tekel in Andra je rasla skupaj z orliči. Ko je prišel dan, da poletijo, se je enemu usedla na hrbet in šla skupaj z njimi v svet. Leteli so iz dežele v deželo in se tu pa tam spustili v kakšen kraj. Andra je opazovala ljudi, naučila se je njihovega jezika in njihovih navad. Včasih se je prikradla v kakšen kot in poslušala, kako so si govorili zgodbe, se smejali ali se prepirali. Podnevi jih je gledala, ko so delali, in zdeli so se ji strašno zanimivi. Opazila je, da imajo vsi otroci starše, in zaželela si je, da bi jih imela tudi ona. Začela je spraševati ljudi, ali poznajo kakšno mamo in očeta, ki sta izgubila hčer s plavimi očmi in znamenjem na roki. Ampak vsi so samo odkimavali. Jata se je morala vedno pogosteje spuščati med hiše in orli so jo morali vedno dlje čakati. Zmeraj bolj nestrpni so bili in nekega dne, ko je ni in ni bilo nazaj, so se dvignili v zrak, še enkrat obkrožili vas in odleteli. 

Tako je Andra ostala med ljudmi. Sedla je na klop v parku in bila je zelo žalostna. Kako sta jo lahko oče in mama kar tako izgubila? In je začela jokati. Videli so jo ljudje in poklicali župana. Župan je prišel in jo vprašal, kje so njeni starši; rekla je, da ne ve, in povedala svojo zgodbo. Ljudje so se čudili in nek mož je rekel, da lahko ostane pri njegovi družini, dokler ne najde svoje. Andra je privolila. Hitro so jo vzljubili in ona je vzljubila njih. Nič več ni pogrešala mame in očeta.

Pa pride nekega dne razglas iz prestolnice, da kralj umira. Že nekaj let je strašno žalosten in ta žalost je tako huda, da ga bo zdaj zdaj pokopala. Kdor ga lahko potolaži, si bo zaslužil njegovo neizmerno hvaležnost in večno prijateljstvo. 

Ljudje so v trumah romali v mesto. Pred gradom so stali veliki šotori, v katerih so bili specialisti za žalost. Vsakogar so vprašali, kako bo potolažil kralja. »Povedal mu bom, da čas celi vse rane,« je rekel eden. »Objel ga bom in mu zapel uspavanko,« je rekel drugi. »Govoril mu bom vice,« je rekel tretji. Specialistom takšni odgovori niso bili všeč in le redkim so sploh dovolili, da vstopijo. Komur koli je vendarle uspelo priti do kralja, se je kmalu vrnil, še sam objokan. »Kakšna žalostna zgodba,« so govorili. In potem je vsak tako močno vzdihoval, da sploh ni uspel povedati, kaj se je kralju zgodilo.

Govorice o kraljevi žalosti so se hitro širile. Prišle so tudi do hiše, v kateri je živela Andra. 

»Joj, joj,« je govorila družina. »Res, kako zelo žalostno.« 

»Pa kaj je tako žalostno?« je vprašala Andra.

»Kraljeva zgodba vendar,« so rekli.

»Pa kakšna je ta zgodba?« je vztrajala Andra.

»Saj je vseeno,« je rekel mož. »Žalostna pač, ali ni to dovolj?«

Andra vso noč ni mogla spati, tako jo je grizla radovednost. Kaj neki se je zgodilo kralju, da hoče od žalosti kar umreti?

Zjutraj je povedala družini, da gre tudi ona v prestolnico. Vsi so se zelo vznemirili in so ji pot na vsak način odsvetovali. »Kaj pa ve takšna deklica o kralju in njegovih skrbeh,« so govorili. Ampak Andra je vztrajala in na koncu so morali privoliti.

Ko je prišla do gradu, jo je ustavil specialist za žalost in jo vprašal, kako bo potolažila kralja. »Ne vem,« je rekla Andra. »Najprej moram izvedeti, zakaj je žalosten.« Specialist z njenim odgovorom ni bil zadovoljen in jo je poslal nazaj domov.

Andra je stala pred gradom in razmišljala, kam naj gre. Takrat pa je nanjo padla velika senca. Ozrla se je navzgor in videla orle. Eden se je spustil, kar med letom jo je zgrabil in si jo posadil na hrbet. Preleteli so obzidje in pristali na balkonu kraljeve spalnice. Andra je skočila na tla in stopila v sobo. Kralj je sedel na postelji in vzdihoval. 

»Ne bodi jezen, ker sem kar tako prišla,« je rekla Andra. »Ampak rada bi vedela, zakaj si žalosten.«

»Nisem jezen,« je rekel kralj, »in povedal ti bom, kaj me tare. Moja hči bi bila zdaj stara ravno toliko, kot si ti. Ko je bila še čisto majhna, jo je ukradel orel. Dosti let sem jo iskal, pa je nisem našel. Moja žena je vmes zbolela in umrla. Zdaj sem ostal čisto sam. Zato sem žalosten.«

Takrat je Andra zavihala rokav in pokazala kralju znamenje na roki. 

»Ali prepoznaš to znamenje?« ga je vprašala. 

In je še ona njemu povedala svojo zgodbo. Kralj je poslušal in kar ni mogel verjeti. Toliko let jo je zaman iskal, ona pa kar tako, kot strela z jasnega, lepega dne parkira svojega orla na njegovem balkonu. Kakšno veselje! Kralj je takoj napisal pismo družini, pri kateri je živela, in jo povabil na obisk. Prišli so čez en teden in ostali celih štirinajst dni. Skupaj so hodili na piknike in izlete; kralj jim je razkazoval mesto in jim ob večerih kazal stare družinske fotografije. Vsi so zelo uživali in veliko so se smejali. 

Ko je šel obisk h koncu, je kralj vprašal Andro, če bi se preselila k njemu. Andra je rekla: »Vesela sem, da sva se končno našla. Ampak zdaj sem del tiste družine in imam tudi njih rada. Mislim, da bom ostala kar v vasi. Kadar me boš hotel videti, pokliči orla in te bo prinesel k meni. Jaz bom naredila isto. Tako ne bova nikoli zares narazen.«

Kralj ni najbolj zaupal orlom, a se je vseeno strinjal. 

Naslednji dan se je družina kralju lepo zahvalila za gostoljubje in ga povabila, naj tudi on kdaj obišče njih. Andra in kralj sta se objela, potem pa je ona skupaj z družino odletela. 

Od takrat naprej so ljudje pogosto videvali orle, kako letijo nad mestom proti gradu in nazaj. »Glejte, Andra gre,« so klicali. Ali pa: »Kralj gre obiskat Andro.« Tako so se navadili nanjo, da jih sploh ni presenetilo, ko je veliko let kasneje nasledila kralja na prestolu. Ampak to je že druga zgodba in naj bo povedana kdaj drugič. 

Po ljudskih motivih