Zakladnica pravljic

O pripovedovalcu

V okviru posebnega projekta Lahko noč, otroci! z Lahkonočnicami pravljice pripovedujejo priznani slovenski igralci Jurij Souček, Sandi Pavlin in Ljerka Belak.

O avtorju

Žiga je tisti slovenski mladinski pisatelj, ki si drzne stopiti na rep besneči zverini, pojesti osat in dvoriti zares veliki žabi. Seveda le v pravljicah.

Preberi pravljico

Poznate akrobatsko družino Prevalski?

Znamenito akrobatsko družino Prevalski?

Družino, ki je poznana po vsem svetu? 

Člani družine v svojem velikem pisanem šotoru nastopajo že dolga, dolga leta. Po svetu potujejo z ličnimi vo-zovi in povsod navdušijo obiskovalce. 

Kako tudi ne, saj znajo toliko zanimivih stvari. 

Dedek Angus enkratno požira meče. 

Babica Antonija zna ognjevito bruhati ogenj. 

Stric Artem in njegova družina postavijo nepozabno človeško piramido. 

Oče Aleksej in mama Anastazija hodita po vrvi z zavezanimi očmi. 

Hči Aria si upa voziti monocikel in ob tem žonglirati s šestimi keglji. 

Njena dvojčica Alea zleze v top, iz katerega jo nato izstrelijo. 

Po končanih predstavah družine Prevalski se ljudje smejijo. 

In mahajo. 

In mečejo cvetje. 

Člani družine Prevalski se jim nasmihajo in priklanjajo. Navdušenje in aplavzi jim godejo. 

Videti je, da je v družini Prevalski vse tako, kot mora biti. Vendar …

Vendar v družini Prevalski obstaja nekdo, ki mu je za vse navdušenje, aplavze in za akrobatske zadeve tega sveta kaj malo mar. 

Vsaj zdi se tako. 

To je Adam, najmlajši član družine Prevalski. 

Medtem ko so ostali člani znamenite družine Prevalski od pet do glave čisto pravi akrobatski umetniki, Adama take stvari nikoli niso kaj prida zanimale. 

Vsaj zdelo se je tako. 

Dedek Angus ga je želel naučiti rokovanja z meči. A zaman. 

Babica Antonija ga je ognjevito želela spoznati z ognjem. A zaman. 

Adam ni želel hoditi po vrvi, sestavljati človeške piramide, se izstreliti iz topa ali voziti monocikla.

Oče Aleksej in mama Anastazija sta se spraševala, kaj sta storila narobe. 

O Adamu sta se zaskrbljeno pogovarjala z babico Antonijo in dedkom Angusom. Pa s stricem Artemom in nje-govo družino. 

Zaradi najmlajšega sina sta bila tako iz sebe, da sta nekega dne v šotoru zbrala vso družino Prevalski. Znameni-ti akrobati so staknili glave in skušali najti rešitev. 

»Pomagajmo si s čarovnijo.«

»Šepetajmo mu v sanjah.« 

»Izstrelimo ga iz mojega topa.«

»Žgečkajmo ga po podplatih,« so govorili drug čez drugega. 

»Ugotovimo, kaj mu je všeč.«

Člani družine Prevalski niso nikoli ugotovili, kdo je izgovoril ta stavek. A ko so ga zaslišali, se jim zgodilo nekaj nenavadnega.

Zaslišali so čudovito melodijo. 

Melodijo, ki je bila tako zelo lepa, da so se najprej spogledali, nato pa so ji začeli slediti. 

Stopili so iz šotora in ugotovili, da je glasba prihajala iz enega od pisanih vozov, s katerimi so se vozili iz kraja v kraj. 

Previdno so odprli vrata in opazili, da na postelji, z velikansko tubo v naročju, sedi nihče drug kot Adam, njihov najmlajši član. 

Na svoj instrument je igral z zaprtimi očmi, zasanjano in tako vešče, da je presenetil vse člane družine Preval-ski. 

Po nekaj trenutkih so oče in mati, dedek in babica, stric in njegova družina ter Adamovi sestri tiho zaprli vrata voza in se vrnili v šotor.

»Ste ga slišali?« 

»Kakšen talent!« 

»Da je mogoče tako lepo igrati na tubo?«

»Adam in tuba.« 

»Kako to, da ga nismo opazili in slišali že prej?«

Ob zadnjem vprašanju so se člani akrobatske družine Prevalski zamislili. 

»Kot kaže, smo bili povsem zaverovani v akrobatske zadeve,« je čez čas rekel oče Aleksej. »Vsaj zdi se tako. Adama sploh nismo slišali, čeprav je na tubo ves čas igral tako rekoč med nami.« 

»Prav imaš,« se je strinjala mama Anastazija. »Ves čas smo ga želeli ukrojiti po merah znamenite akrobatske družine Prevalski, namesto da bi mu prisluhnili. Kako mora biti žalosten in prizadet!«

»In hud,« sta v en glas rekli sestri Aria in Alea. 

»Nisem hud,« se je nasmehnil Adam, ki je prišel za njimi. »Niti žalosten ali prizadet. Pomembno je, da zdaj veste.«

»Zdaj vemo,« je prikimal dedek Angus. 

»In veseli smo, da vemo,« je dodala babica Antonija. 

»Pa veste, da gredo akrobacije in ta moja tuba enkratno skupaj?« jih je vprašal Adam. 

Zbrani v ličnem šotoru so z zanimanjem prisluhnili svojemu najmlajšemu članu.

Od tistega dne so imeli člani velecenjene akrobatske družine Prevalski na svoji predstavi novega umetnika. Tistega, za katerega so mislili, da ne bo nikoli del družinske tradicije. Tistega, nad katerim so skoraj obupali. 

Vsaj zdelo se je tako. 

Ta umetnik je bil Adam s svojo tubo. 

Z njo je Adam spremljal akrobatske nastope svoje družine. 

Včasih je z njo pihal milne mehurčke. 

In oponašal prehlajenega slona. 

Tu in tam je v tubo skril rože. 

In klobuk naključnega obiskovalca. 

Vselej pa je iz bližnje in daljne okolice šotora družine Prevalski pregnal slabo voljo. 

Adam in njegova tuba. 

Ljudje nastope znamenitih akrobatov gledajo še z večjim navdušenjem. 

Po predstavah še močneje ploskajo in še višje mečejo cvetje.

In jih nagrajujejo še z glasnejšim aplavzom, ki gode vsem članom znamenite akrobatske družine. 

No, skoraj vsem. Nekomu je zaradi gromoglasnega navdušenja še malce nerodno.