Strokovnjakinje svetujejo

Prava pravljična nadaljevanka

V zgodbo sem vključila pripovedovalko kot glasnico pripovedovalskih spodbud, saj želimo, da so otroci pri poslušanju pravljic tokrat bolj aktivni. V pravljični nadaljevanki si zgodbe sledijo in stopnjujejo zahtevnost z različnimi nalogami, kar otroke zelo privlači. In ker so otroci naravnani tako, da zlepa ne odnehajo, te pravljice nimajo konca oz. je konec lahko vedno drugačen.

Ob vsakem poslušanju ali prebiranju se tako odpre vesolje idej in pogovorov. Otroci pripovedujejo sebi, vrstnikom in starejšim, običajne vloge se tukaj hitro zamenjajo.

Vse čute na plan

S spodbudami dodatno aktiviramo čutila, s čimer dosežemo večjo kreativnost otrok. Zvočne pravljice sicer resda poslušamo, a tokrat poleg sluha spodbujamo še uporabo drugih čutil in izzivamo čustveni odziv, saj je prav takšna kombinacija najučinkovitejši nastavek za ustvarjalnost.

Ponavljanje dela mojstra

Otroci se hitro izurijo, sploh če se spodbude v pravljici – in ob pomoči starša ali vzgojitelja – večkrat ponovijo. Ob poslušanju pravljic se bodo izrazila tudi najrazličnejša čustva in strahovi. Pri pogovoru so vam lahko v pomoč v preteklih sezonah ustvarjene tematske serije Lahkonočnic: Z Lahkonočnicami o čustvih, Z Lahkonočnicami o otroških strahovih, Z Lahkonočnicami o odnosih, Lahko noč, nestrpnost.

Nina Mav Hrovat, mag. prof. predšolske vzgoje, otroška in mladinska pisateljica

Razvoj malih pripovedovalcev

Razvoj pripovedovanja pri otroku poteka od enostavnih zgodb, v katerih nizajo preproste dogodke, do zgodb z začetkom, vrhuncem in koncem, kjer že povezujejo časovne in vzročne povezave, motive in čustva junakov ter odnose med njimi. Ko otrok pripoveduje, širi svoj besedilni svet in gradi svojo pripovedovalno shemo.

Za spodbujanje zmožnosti pripovedovanja sta pomembna tako poslušanje pripovedi kot tudi pripovedovanje, zato prav pravljice predstavljajo odlično orodje.

Če želimo, da otroci postanejo dobri pripovedovalci, moramo v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju, ko razvijajo jezikovne in govorne zmožnosti, skrbeti za razvoj njihove pripovedovalne zmožnosti kar najlažje dosežemo s pripovedovanjem in z usmerjenimi dejavnostmi.

Izražanje mimo besed

Loris Malaguzzi, utemeljitelj pedagoškega pristopa Reggio Emilia, meni, da so otroci jezikovno bolj ustvarjalni kot odrasli, saj je otrokov spoznavni svet manj obremenjen. Ker pa otrok razume veliko več, kot lahko izrazi s svojim besediščem, ga to vodi v svet ustvarjalnosti. Tukaj pridejo prav različna umetniška izražanja, skozi katera otroci raziskujejo svoje talente in gradijo ustvarjalnost.

Malaguzzi pa ima še en pomemben nasvet za nas odrasle: otrok je bolj neposreden in ustvarjalen, če se manj poslužujemo znanstvenih in pedagoških receptov. V otrokov svet naj vstopamo kot opazovalci in reševalci vprašanj, ki si jih ob določenih dejavnostih postavljajo otroci.

Dr. Barbara Baloh, izr. prof. za didaktiko slovenščine

Zgodba kot raziskovalno orodje

Pravljična nanizanka bo otroka s pripovedovalskimi spodbudamina vdušila za pripovedovanje, saj je napisana z mislijo na pestrost otroškega sveta in doživljanja. Poistovetenje z junaki in zgodbo tako s pomočjo metod kot tehnik, ki jih pravljice vključujejo, je ključnega pomena, da otrok postane soustvarjalec zgodb.

Pripovedujmo s celim telesom

Prek zgodb s spodbudami se razvija domišljija, obenem pa se tvorijo domislice za nadaljnje pripovedovanje tako z besedami kot tudi z govorico telesa.

Igranje pantomime, risanje po zraku, uporaba kretenj, grimas, vključevanje celotnega telesa in vseh čutov ter zavestno dihanje naredijo zgodbe še posebej dragocene, saj se otrok lahko izrazi na sebi ljub način. Ko otrok oživi telo in um, se ustvarjalno uri v mnogih znanjih in veščinah: premaguje tremo, usvaja veščine za govor, pisanje, pripovedovanje, podoživljanje, ustvarjalnost, igro vlog, ozaveščanje prostora, drugih ljudi in predmetov, asociativno mišljenje, raziskovanje po realnih zmožnostih, ki jih ima na voljo, ter po domišljijskem svetu.

Vsi smo edinstveni

Navkljub pravljičnim spodbudam ne smemo pozabiti, da je vse odvisno od dneva, volje, otrokovega značaja, izbranih pripomočkov ter sodelovanja s starši, vzgojitelji in vrstniki. Dan pač ni enak dnevu in tudi mi nismo vsak dan taki, kot smo bili dan pred tem. Prav to nas dela edinstvene in večplastne neusahljive vrelce idej, navdiha ter zgodb.

Samanta Kobal, dramaturginja in gledališka pedagoginja